Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (41.555-41.579)



  1.      poljubováti  -újem nedov.) poljubljati: poljubovati dekle, otroka; poljubovati se v parku
  2.      poljúden  -dna -o prid. (ú ū) 1. podan tako, da ga lahko razumejo tudi preprosti, manj izobraženi ljudje: poljudno predavanje / knjiga na poljuden način opisuje razvoj življenja / ta razlaga je preveč poljudna preprosta / poljudna izdaja; poljudna raba besede raba besede pri velikem številu ljudi, ki ni v skladu s strokovnim poimenovanjem 2. zastar., navadno v povedni rabi splošno znan, poznan: take knjige bodo težko postale poljudne / kljub ostrim ukrepom je ostal med ljudmi poljuden priljubljen, popularen
  3.      poljúdnost  -i ž (ú) 1. značilnost poljudnega: kljub svoji poljudnosti je knjiga zanimiva tudi za strokovnjaka; poljudnost in vzgojnost njegovih del / kritizirati preveliko poljudnost razlage preprostost 2. zastar. priljubljenost, popularnost: ta politični voditelj uživa veliko poljudnost
  4.      poljúdnoznánstven  -a -o prid. (ú-) nanašajoč se na poljudno podajanje znanstvenega: poljudnoznanstvena knjiga, revija / poljudnoznanstveni pisatelj
  5.      pólk  -a m (ọ̑) 1. vojaška enota, večja od bataljona: poveljnik, štab polka / pehotni polk 2. ekspr., z rodilnikom velika množina: polja je napadel cel polk kobilic
  6.      pólkávč  -a [k] m (ọ̑-) oblazinjeno ožje ležišče s tremi stranicami, ki se uporablja tudi za sedenje: kupiti polkavč / raztegljivi polkavč
  7.      pólkílski  -a -o [k] prid. (ọ̑-) pog. polkilogramski: kupila je polkilsko čokolado
  8.      pólkléten  -tna -o [k] prid. (ọ̑-ẹ̑) ki je v kleti, katere okna so nad zemljo: polkletno stanovanje / polkletno okno
  9.      pólkméčki  -a -o [k] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. polit., soc. ki se preživlja z obdelovanjem lastnega zemljišča in delom v industriji ali kmetijstvu: polkmečko prebivalstvo / dohodki polkmečkega gospodarstva 2. po določenih lastnostih, značilnostih podoben kmečkemu: polkmečka soba
  10.      pólkmèt  -kméta [k] m, im. mn. pólkmétje stil. pólkméti (ọ̑- ọ̑-ẹ́) 1. polit., soc. kdor se preživlja z obdelovanjem lastnega zemljišča in delom v industriji ali kmetijstvu: večina zaposlenih v podjetju je delavcev, nekaj je tudi polkmetov 2. kdor je po določenih lastnostih, značilnostih podoben kmetu: ni bil več kmet, pa tudi gospod še ne: bil je polkmet ◊ jur. polkmet nekdaj polgruntar, polzemljak
  11.      pólkmetíja  -e [k] ž (ọ̑-) jur., nekdaj posestvo, ki obsega polovico zemljišča, ki ga je fevdalni gospod dal podložniku v užitek, obdelovanje: davek od polkmetije; cela kmetija in polkmetija
  12.      pôlkno  -a s, mn. pôlkna in pólkna (ó) nav. mn., pog. naoknica, oknica: odpreti, zapreti polkna; toča je udarjala po polknih
  13.      pólkòks  in pólkôks -kôksa [k] m (ọ̑- ọ̑-ō; ọ̑-ō) metal. gorivo srednje kalorične vrednosti, pridobljeno z destilacijo lignita, slabših vrst premoga: proizvodnja polkoksa
  14.      pólkoloníja  -e [k] ž (ọ̑-) država, dežela, ki je po določenih lastnostih, značilnostih podobna koloniji: to deželo, državo so hoteli spremeniti v polkolonijo / polkolonija tujih monopolov
  15.      pólkònj  -kônja [k] m, mest. ed. pólkônju in pólkónju, rod. mn. pólkónj tudi pólkônjev, mest. mn. tudi pólkónjih (ọ̑- ọ̑-ó) človeku podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol konj: psoglavci in polkonji
  16.      polkóvnik  -a m (ọ̑) najvišji oficirski čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: enoti poveljuje polkovnik / napredovati v polkovnika / čin polkovnika
  17.      pólkôžuh  -úha [k] m (ọ̑ọ̑-ú) kratek kožuh, ki sega najdlje do kolen: obleči polkožuh; s krznom podložen polkožuh
  18.      pólkrátek  -tka -o [k] prid. (ọ̑-á) knjiž. srednje kratek: otrok v polkratkem krilu
  19.      pólkrêpek  -pka -o [k] prid. (ọ̑-é) tisk. ki je po debelini potez med navadnim in krepkim: natisniti besedo v polkrepkem nonpareju / polkrepka črka pólkrêpko prisl.: natisniti naslov polkrepko
  20.      pólkróg  -a [k] m (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov kroga, razdeljenega s premerom: ploščina polkroga / izbrisati polkrog polkrožnico 2. kar je po obliki temu podobno: polkrogi v cestnem tlaku / z roko opisati polkrog / občudovali so polkrog gorskih vrhov / v polkrogu izkopati zemljo; stati v polkrogu ♦ voj. polkrog v levo kot povelje obrat za 180° v levo
  21.      pólkrógla  -e [k] ž (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov krogle, razdeljene z ravnino skozi središče: površina, prostornina polkrogle 2. predmet take ali podobne oblike: v nekakšni polkrogli se je spustil na morsko dno
  22.      pólkróglast  -a -o [k] prid. (ọ̑-ọ̑) podoben polkrogli: polkroglast kup / ta prostor je polkroglast / predmet polkroglaste oblike
  23.      pólkróžec  -žca [k] m (ọ̑-ọ̑) manjšalnica od polkrog: temni kvadrati so obdani z belimi polkrožci // lingv. temu podobno grafično znamenje za označevanje izgovarjave: padajoča intonacija je označena s polkrožcem
  24.      pólkróžen  -žna -o [k] prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na polkrog: polkrožen obok; polkrožno okno / polkrožna črta / stavba polkrožne oblike ♦ anat. polkrožni kanali trije kanali v obliki polkrogov v notranjem ušesu s čutnicami za zaznavanje položaja glave pólkróžno prisl.: polkrožno postaviti predmete
  25.      pólkróžnica  -e [k] ž (ọ̑-ọ̑) geom. vsak od dveh delov krožnice, razdeljene s premerom: narisati polkrožnico / velika polkrožnica nad veliko osjo elipseknjiž., redko obala predstavlja nekoliko sploščeno polkrožnico polkrog

   41.430 41.455 41.480 41.505 41.530 41.555 41.580 41.605 41.630 41.655  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA