Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (37.855-37.879)


  1.      ostrína  -e ž (í) 1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno 2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa ● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje ◊ fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih ♪
  2.      ostrítev  -tve ž (ȋ) ostrenje: priprava za ostritev / ostritev nasprotij ♪
  3.      ostríti  -ím nedov., ostrèn (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe // dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni // delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho // delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest ● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja ♪
  4.      ostrívec  -vca m (ȋ) lingv. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali za rastočo intonacijo: zaznamovati z ostrivcem; krativec in ostrivec ♪
  5.      ostríž  -a m (ȋ) zool. 1. nav. mn. morske ali sladkovodne ribe s podolgovatim, sploščenim telesom in bodicami na hrbtni plavuti, Percidae: loviti ostriže / rečni ostriž; sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus 2. najhitrejša ptica ujeda, ki lovi zlasti manjše ptice; škrjančar: gnezdo ostriža ♪
  6.      ostrížek  -žka m (ȋ) redko odrezek: ostrižek blaga // mn. odstriženi lasje: pomesti ostrižke ♪
  7.      ostrižíšče  -a s (í) prostor, kjer gojijo ostrige: ostrižišče je bilo prazno / veliko ostrižišče kraj, prostor, kjer je mnogo ostrig ♪
  8.      ostrméti  -ím dov. (ẹ́ í) postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: ostrmel sem in nisem mogel naprej; kar ostrmeli so, ko so ga videli; dekle je ostrmelo od začudenja in groze / ostrmel je nad njeno lepoto njena lepota ga je zelo presenetila, osupnila ◊ gozd. smreka je pri podiranju ostrmela se pri padanju naslonila na sosednje drevo ♪
  9.      ostrníca  -e ž (í) nar. notranjsko tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme: deteljo so sušili na ostrnicah / senene ostrnice ♪
  10.      ostròg  in ostróg -óga m (ȍ ọ́; ọ̑) star. (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče: turški ogledniki so se vtihotapili v ostrog; težko se je navadil na življenje v ostrogu ♪
  11.      ostróga  -e ž (ọ̄) 1. nav. mn. priprava na jahalnih škornjih za spodbadanje konja: ostroge žvenketajo; pripenjati ostroge; zbosti z ostrogami 2. nar. robida, robidnica: nabirati ostroge ◊ bot. cevasti del venčnih listov nekaterih rastlin, v katerem nastaja nektar; nav. mn., zool. roženi izrastek na nogah nekaterih ptičjih samcev, zlasti petelina ♪
  12.      ostrogovína  in ostrógovina -e ž (í; ọ̄) nar. koroško robidovje: staro zidovje je preraščeno s trnjem in ostrogovino ♪
  13.      ostrolísten  -tna -o prid. (ȋ) bot., v zvezah: ostrolistni beluš zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus acutifolius; ostrolistni javor javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides; ostrolistni slezenovec rastlina z dlanasto deljenimi listi in rdečimi ali bledo rožnatimi cveti, Malva alcea ♪
  14.      ostrorób  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima oster rob, ostre robove: ostroroba deska, skala; ostrorobo kamenje / ostroroba pila ♪
  15.      ostróst  tudi óstrost tudi ôstrost -i ž (ọ̑; ọ́; ó) lastnost, značilnost ostrega: ostrost britve, noža / ostrost sluha / ostrost njenih besed ga je presenetila / ostrost spora se je stopnjevala ♪
  16.      ostrostrélec  -lca m (ẹ̑) kdor je posebej izurjen za streljanje z ostrostrelsko puško: ostrostrelec ga je zadel naravnost v glavo / izbrali so ga za ostrostrelca ♪
  17.      ostrostrélski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ostrostrelce: ostrostrelska akcija ♦ voj. ostrostrelska puška posebej prirejena puška repetirka z daljnogledom in dometom do 1.000 m ♪
  18.      ostrôta  -e ž (ó) star. ostrost: ostrota noža / začudil se je ostroti njenega glasu ♪
  19.      ostroúmen  -mna -o prid. (ú ū) sposoben hitro dojemati in zelo prodorno misliti: ostroumen človek; fant je ostroumen in priden / ostroumne misli; ostroumna pripomba ostroúmno prisl.: vprašanje je zelo ostroumno rešil ♪
  20.      ostroúmnost  -i ž (ú) sposobnost ostrega dojemanja in zelo prodornega mišljenja: fant kaže veliko ostroumnost / s svojo ostroumnostjo bo še veliko dosegel ♪
  21.      ostrovíden  -dna -o prid. (í ȋ) ki ostro, zelo dobro vidi: ostrovidni fantje so ga zagledali že v daljavi; ostrovidni Indijanci // knjiž. ki zna ostro, zelo dobro opazovati: odgovornost ga je naredila ostrovidnega ♪
  22.      ostrovídnost  -i ž (í) lastnost ostrovidnega človeka: ostrovidnost Indijancev je znana / knjiž. duhovna, psihološka ostrovidnost ♪
  23.      ostróžen  -a -o prid. (ọ̑) ki ima (nadete) ostroge: ostroženi škornji ♦ bot. ostroženi venčni listi listi, ki se podaljšujejo v ostrogo ♪
  24.      ostrúgati  -am dov. (ū) s struganjem narediti gladko, ravno: ostrugati parket // s struganjem odstraniti: ostrugati vrhnjo plast barve / ostrugati kopito ♪
  25.      ostrupíti  -ím dov., ostrúpil (ȋ í) zastar. zastrupiti: ostrupil je ustreljeno veverico za vabo lisicam / svet mu je ostrupil srce ♪

   37.730 37.755 37.780 37.805 37.830 37.855 37.880 37.905 37.930 37.955  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA