Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (37.380-37.404)



  1.      oprostítev  -tve ž () glagolnik od oprostiti: predpisati oprostitev plačevanja davkov; oprostitev otroka od telesne vzgoje; oprostitev od vojaške službe / branilec je zahteval za obtoženca oprostitev
  2.      oprostíti  -ím dov., opróstil ( í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
  3.      oprostljív  -a -o prid. ( í) ki se da oprostiti: oprostljiva nerodnost / oprostljiva zamuda opravičljiva; oprostljivo ravnanje odpustljivo
  4.      opróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati
  5.      oproščênec  -nca m (é) kdor je česa oproščen: davčni oproščenec / izpustitev oproščencev
  6.      opŕsen  -sna -o prid. () nanašajoč se na oprsje: vzel je denarnico iz oprsnega žepa / oprsni par nog
  7.      opŕsnik  -a m () 1. knjiž. moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; telovnik: kupil si je nov oprsnik; hlače in oprsnik 2. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: nosila je zelo izrezan žametast oprsnik // modrček, podaljšan do pasu, ki se zapenja spredaj: odpeti oprsnik
  8.      opŕstaniti  -im dov.) knjiž. natakniti prstan: oprstanil ji je roko opŕstanjen -a -o: dolgi, oprstanjeni prsti
  9.      opŕt  -i ž () nav. mn., star. oprtnica, oprta: nosači si odvezujejo oprti / oprti nahrbtnika naramnice
  10.      opŕta  -e ž () 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: privaditi se oprtam; nosači z oprtami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: kupiti rdeče oprte / hlače z oprtami
  11.      oprtáč  -a m (á) žarg., voj. trak iz usnja za čez ramo; naramnik: vojak je odložil pas in oprtač
  12.      opŕtati  -am dov. () nav. ekspr. nadeti na hrbet: oprtati nahrbtnik, vrečo; oprtal mu je poln koš; oprtal si je ponesrečenca / oprtati malho, puško; oprtal si je zaboj na ramo // obložiti, otovoriti: oprtati konje, mule; vojaki so se oprtali opŕtan -a -o: oprtan koš
  13.      opŕtica  -e ž () manjšalnica od oprta: nosači si odvezujejo oprtice
  14.      opŕtnica  -e ž () 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: oprtnice so mu odrgnile kožo na vratu / prevezal je zaboj z dvema oprtnicama in si ga zadel na rame // trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu; naramnica: koš, nahrbtnik z oprtnicami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: hlače brez oprtnic; vtakniti roke za oprtnice
  15.      oprtováti  -újem nedov.) nav. ekspr. nadevati na hrbet: vojaki so oprtovali nahrbtnike
  16.      opsováti  opsújem dov., opsovál (á ú) knjiž. zelo ozmerjati: opsoval je ženo in otroka; grdo, prostaško opsovati
  17.      optánt  -a m (ā á) jur. kdor optira: večina optantov se je že preselila; oceniti premoženje optantov
  18.      óptativ  -a m (ọ̑) lingv., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža željo govorečega: stavek v optativu
  19.      óptičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na optiko, svetloben: optični pojavi; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere; optično steklo steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih pripravastr. optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva; fot. optično iskalo iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih 2. nanašajoč se na vid, viden: zmožnost optične predstave; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora óptično prisl.: pokončne črte prostor optično zvišajo ♦ fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen; optično dvolomna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v obeh smereh enak
  20.      óptik  -a m (ọ́) 1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem očesnih pripomočkov: iti k optiku po očala 2. strokovnjak za optične priprave: pri izdelavi teleskopa je sodelovalo pet optikov ♦ fiz. strokovnjak za optiko
  21.      óptika  -e ž (ọ́) 1. nauk o svetlobi: optika in kalorika ♦ elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave 2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko 3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika 4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč
  22.      optimálen  -lna -o prid. () ki je glede na dane možnosti najugodnejši, najboljši: optimalni pogoji dela / optimalna stopnja gospodarske rasti / ugotoviti optimalno dozo zdravila
  23.      optimálnost  -i ž () stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: oblike organizacije dela so dosegle svojo optimalnost // ekspr. najvišja možna mera: optimalnost moralnih dejanj
  24.      optimíst  -a m () kdor vidi vse v življenju boljše, kot je: tudi optimistom se je zdel načrt neizvedljiv; optimist in pesimist / glede tega sem velik optimist sem zelo optimističen
  25.      optimístičen  -čna -o prid. (í) ki vidi vse v življenju boljše, kot je: optimističen človek; kljub težavam je optimistična / optimistične misli / optimistična napoved ∙ ekspr. to pomlad prevladujejo v modi optimistične barve svetle, žive optimístično prisl.: optimistično presojati

   37.255 37.280 37.305 37.330 37.355 37.380 37.405 37.430 37.455 37.480  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA