Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (37.280-37.304)


  1.      oponírati  -am nedov. (ȋ) 1. knjiž. nasprotovati, ugovarjati: pogosto mu oponira / oponira njegovemu mnenju, predlogu 2. dov. in nedov., anat., v zvezi oponirati palec položiti palec čez dlan ♪
  2.      opôprati  -am dov. (ȏ) dodati jedi poper: opoprati juho opôpran -a -o: zelo opoprana jed ∙ ekspr. pripovedovati opoprane šale nespodobne, nedostojne ♪
  3.      opóra  -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče ◊ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah ♪
  4.      oporéčen  -čna -o prid. (ẹ̄) ki se mu da oporekati, ugovarjati: oporečna trditev; oporečno mnenje // ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oporečni ljudje / njeno oporečno življenje ♪
  5.      oporêči  -rêčem dov., oporêci oporecíte; oporékel oporêkla (é) 1. z dajalnikom z besedami izraziti nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: vedno mu kaj oporeče / nobeni njegovi misli ni mogel oporeči; oporeči trditvi 2. star. preklicati, zanikati: oporeči svojo trditev; ker ni imel prič, je lahko vse oporekel ● redko ne morete mi oporeči, da zanemarjam delo očitati; star. dane besede ne morem oporeči obljubo moram izpolniti; kar sem rekel, ne bom oporekel ♪
  6.      oporéčništvo  -a s (ẹ̑) knjiž. oporekanje, ugovarjanje, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: politično, umetniško oporečništvo ♪
  7.      opórek  -rka m (ọ̑) anat., vet. del trebušne mrene, s katerim je črevo pritrjeno ob hrbtenico ♪
  8.      oporékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: sodelavci mu oporekajo; nihče mu ni oporekal; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal 2. publ. zanikovati, ne priznavati: oporekati veljavnost listine; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije 3. star. preklicevati, zanikovati: oporekati svojo prejšnjo trditev; s tem oporekam, kar sem rekel ● redko oporeka ji, da premalo dela očita; publ. temu predlogu ni kaj oporekati je dober, primeren; publ. ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba trditi, reči ♪
  9.      oporekoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: največ oporekovalcev je med mladimi ♪
  10.      opóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje ◊ biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo; grad. oporni lok; oporni zid; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji ♪
  11.      oporíšče  -a s (í) 1. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije: graditi nova oporišča; letala so se vrnila v oporišče / letalsko, pomorsko, raketno oporišče; oporišče za podmornice / vojaško oporišče 2. knjiž. izhodišče, temelj: dati staršem oporišča za vzgojo otrok / za to domnevo je več oporišč ● zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh oporo ◊ elektr. mesto, na katerem je oprt nadzemni vod ♪
  12.      opórnica  -e ž (ọ̑) 1. priprava, ki daje oporo: okrepiti kaj z opornico / namestiti v avtomobil opornice za glavo 2. med. priprava za imobilizacijo telesnih delov: imobilizirati roko z opornico; prstna opornica; žičnata opornica ♪
  13.      opórnik  -a m (ọ̑) 1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati opornike; betonski, leseni, zidani opornik; razdalja med oporniki / opornik kozolca ♦ grad. poševni tram povezja; mostni opornik 2. priprava, ki daje oporo: opornik za glavo v avtomobilu; opornik za roke; pren. rudnik železa je temeljni opornik železarstva ♪
  14.      oporóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na oporoko: oporočne določbe / biti oporočna priča ♦ jur. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki ♪
  15.      oporočíti  -ím dov., oporóčil (ȋ í) knjiž., redko z oporoko določiti, zapustiti: oporočiti komu vse premoženje ♪
  16.      oporočník  -a m (í) jur. kdor napravi oporoko: tako je določil oporočnik ♪
  17.      oportún  -a -o prid. (ȗ) knjiž. primeren, koristen: oportun predlog; to dejanje zdaj ni oportuno ♪
  18.      oportuníst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivec, prilagodljivec: ta človek je oportunist; boriti se proti oportunistom in karieristom ♪
  19.      oportunístka  -e ž (ȋ) ženska oblika od oportunist: bila je oportunistka ♪
  20.      oportunitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko primernost, koristnost: posvetoval se je z njimi iz politične oportunitete ♪
  21.      oportunízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivost, prilagodljivost: kritizirati oportunizem nekaterih pripadnikov stranke; očitati komu oportunizem; karierizem in oportunizem / to je storil iz oportunizma / kulturni, politični oportunizem ♪
  22.      oportúnost  -i ž (ȗ) knjiž. primernost, koristnost: oportunost takega ravnanja // oportunizem: to je storil iz oportunosti ♪
  23.      opotèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) star. negotov, nestalen: oblast je minljiva in opoteča ∙ preg. sreča je opoteča ♪
  24.      opotêči se  -têčem se dov., opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se (é) majavo, negotovo a) stopiti, prestopiti se: opotekel se je in se zgrudil; hodil je počasi in se večkrat opotekel; opotekel se je kot pijan; pren., ekspr. tudi njemu se verz včasih opoteče ∙ ekspr. udaril ga je, da se je kar opotekel zelo ga je udaril b) s prislovnim določilom priti, oditi: opotekel se je iz sobe; v lokal se je opotekel pijan moški / opoteči se s ceste v jarek; opotekla se je v posteljo ♪
  25.      opotéčnost  -i ž (ẹ̄) star. negotovost, nestalnost: spoznal je opotečnost sreče ♪

   37.155 37.180 37.205 37.230 37.255 37.280 37.305 37.330 37.355 37.380  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA