Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (27.255-27.279)


  1.      lahkonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., ekspr. hiter, uren, živahen: takrat sem bil še lahkonog; lahkonoga deklica; lahkonoga srna lahkonógo prisl.: lahkonogo je skočila z voza ♪
  2.      lahkosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) star. brezskrben: lahkosrčna mlada druščina lahkosŕčno prisl.: lahkosrčno žvižgaje je odšel / tako lahkosrčno so ga izločili iz svoje srede neprizadeto, ravnodušno ♪
  3.      láhkost  -i ž (á) lastnost, značilnost lahkega: lahkost perja / peruti dajejo ptici lahkost / lahkost in gibčnost ♪
  4.      lahkôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lahkega: lahkota prvih uspehov ga je uspavala; lahkota in težavnost vaj / lahkota v hoji gibčnost, prožnost / obšel ga je občutek lahkote 2. v prislovni rabi, v zvezi z lahkoto izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora: z lahkoto je nosil vreče; z lahkoto je premagal nasprotnike / on je z večjo lahkoto dobil službo kot jaz / publ., z oslabljenim pomenom če ta odlok premislimo, spoznamo z lahkoto, da so z njim dani pogoji za napredek ♪
  5.      lahkôten  -tna -o prid., lahkôtnejši (ó) 1. ki dela videz, da zanj ni potreben telesni napor: lahkoten tek konj; lahkotna hoja / stopati z lahkotnimi koraki 2. redko ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: lahkotno pohištvo / lahkoten dim se dviga nad hišami 3. ki glede na izrazna sredstva ne izraža, kaže truda, nespretnosti: delo je pisano v lahkotnem jeziku / lahkoten ton pogovora sproščen, prijeten 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: bil je ves lahkoten in sproščen // ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti; lahek: življenje je zdaj lahkotnejše 5. umetniško nezahteven: lahkoten film; brati lahkotno literarno delo / repertoar tega gledališča je lahkoten lahkôtno prisl.: lahkotno hoditi, plesati; lahkotno iti mimo vseh težav brezskrbno, neprizadeto; to me nič ne skrbi, je rekel lahkotno; naslonjač učinkuje lahkotno; sam.: v njegovem vedenju je nekaj lahkotnega ♪
  6.      lahkôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost lahkotnega: lahkotnost gibov / lahkotnost pisateljevega pripovedovanja, stila / lahkotnost njegovega nastopa je privlačna / lahkotnost duha gibčnost, prožnost ♪
  7.      lahkoúmen  -mna -o prid. (ú ū) 1. star. ki v ravnanju, odločitvah premalo misli na možne posledice; lahkomiseln: ne zaupajo mu, ker je malomaren in lahkoumen / prazne in lahkoumne besede 2. knjiž., redko bister, (duševno) prožen: to je lahkoumen človek 3. zastar. lahko razumljiv: njegove pesmi so lahkoumne ♪
  8.      lahkoúmnost  -i ž (ú) 1. star. lahkomiselnost: zgražali so se nad njegovo lahkoumnostjo; mladostna lahkoumnost 2. zastar. lahka razumljivost: spis se odlikuje po zanimivosti in lahkoumnosti ♪
  9.      lahkovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki preveč verjame, zaupa drugim: bila je lahkoverna ženska in je verjela njegovim lepim besedam ♪
  10.      lahkovérnež  -a m (ẹ̑) ekspr. lahkoveren človek: našel je nekaj lahkovernežev, ki so ga poslušali ♪
  11.      lahkovérnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost lahkovernega človeka: goljuf je izrabil njeno lahkovernost; otroška lahkovernost ♪
  12.      lahkožív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki moralno ni neoporečen: družiti se z lahkoživimi dekleti / lahkoživo življenje 2. ki ima površen, brezskrben odnos do življenja: lahkoživega mladeniča je nesreča zresnila ♪
  13.      lahkožívček  -čka m (ȋ) ekspr. lahkoživ človek: bil je lahkoživček in zapravljivček ♪
  14.      lahkožívec  -vca m (ȋ) ekspr. lahkoživ človek: biti lahkoživec in ženskar / lahkoživec je, zato ga nič ne skrbi ♪
  15.      lahkožíven  -vna -o prid. (ȋ) star. lahkoživ: lahkoživna in razuzdana ženska / fant je bil nadarjen, a len in lahkoživen ♪
  16.      lahkožívost  -i ž (í) lastnost, značilnost lahkoživega človeka: njena lahkoživost je bila splošno znana / lahkoživost in brezskrbnost ♪
  17.      Láhov  in láhov -a -o prid. (á) star., v zvezah: on da je nedolžen pri tem? Seveda, nedolžen kot Lahov koš ni nedolžen; reven kot Lahov koš zelo ♪
  18.      laicízem  -zma m (ȋ) knjiž. stanje, da je vera izključena iz javnega življenja: dolgoletni francoski laicizem ♦ rel. nazor, da se mora vera izključiti iz javnega življenja ♪
  19.      laicizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) laizirati: laicizirati šolski pouk / laicizirati duhovnika; redovnik se je laiciziral ♪
  20.      láičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na laike: laično pojmovanje česa; strokovno in laično obravnavanje problemov / poklicni in laični igralci / laična nega bolnikov na domu / laični apostolat; laični pomočniki duhovnikov laiški 2. ki nima verskega, cerkvenega značaja: uvedba laičnega šolstva / takrat je bilo pri nas še malo laične inteligence (po)svetne láično prisl.: laično presojati problem ♪
  21.      láičnost  -i ž (á) lastnost, značilnost laičnega: laičnost te kritike je očitna / boj za laičnost šolstva ♪
  22.      láik  -a m (á) 1. kdor se na kako stroko slabo spozna, nestrokovnjak: v umetnosti sem laik; laik si težko predstavlja zapletenost tega procesa; strokovnjaki in laiki / ekspr.: sami laiki sodijo o glasbi; popoln laik 2. knjiž., redko amater, diletant: slikar laik 3. rel. vernik, ki ni duhovnik ali redovnik: duhovščina in laiki // navadno v zvezi z brat član samostanskega reda, ki ni duhovnik: vrt obdelujejo bratje laiki ♪
  23.      láiški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na laike: duhovski in laiški stan / laiški apostolat / laiški pomočniki duhovnikov / to ni strokovno, ampak laiško pojmovanje stvari laično ♪
  24.      laizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. odvzeti verski, cerkveni značaj: laizirati šolstvo 2. rel. postaviti koga iz duhovniškega ali redovniškega stanu v laiški stan: laizirati duhovnika; redovnica se je laizirala ♪
  25.      láj  -a m (ȃ) knjiž., redko lajanje, lajež: zaslišati laj; pasji laj ♪

   27.130 27.155 27.180 27.205 27.230 27.255 27.280 27.305 27.330 27.355  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA