Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (27.180-27.204)



  1.      kvékast  -a -o prid. (ẹ̄) slabš. sključen, upognjen: kvekast starec
  2.      kvéker  -ja m (ẹ́) v Angliji in Združenih državah Amerike pripadnik iz protestantizma nastale verske sekte, ki se sklicuje na notranje versko spoznanje in na biblijo: zborovanje kvekerjev
  3.      kvékerski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na kvekerje: kvekersko oblačilo / s kvekersko vztrajnostjo jo je prepričeval
  4.      kvéstor  -ja m (ẹ́) 1. v Italiji najvišji policijski uradnik v provinci: župan in kvestor / biti imenovan za kvestorja 2. zgod., pri starih Rimljanih nižji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi finančne zadeve: kvestorji in cenzorji
  5.      kvietístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kvietizem: zavzemal je kvietistično stališče / kvietistična morala
  6.      kvietízem  -zma m () filoz. religiozno etični nazor, ki izpoveduje pasiven odnos do življenja: nagnjenje h kvietizmu; asketstvo in kvietizem
  7.      kvíkati  -am nedov. () oglašati se z visokim, zategnjenim glasom: kavke so vreščale, kvikale
  8.      kvintál  -a m () star. utežna mera, 100 kg: voz tehta nekaj kvintalov; prodal je več kvintalov sena ∙ ekspr. na kvintale sadja je šlo v izgubo zelo veliko
  9.      kvintesénca  -e ž (ẹ̑) knjiž., navadno s prilastkom bistvo, jedro: kvintesenca problema; umetnost kot kvintesenca kulture
  10.      kvintét  -a m (ẹ̑) muz. ansambel, sestavljen iz petih instrumentalistov ali pevcev: kvintet je zapel več pesmi / pevski kvintet // skladba za tak ansambel: zbirka kvintetov in sonat
  11.      kvísling  tudi kvízling -a m () 1. med drugo svetovno vojno kdor sodeluje z (nacističnim) okupatorjem: organiziranje špijonov in kvislingov 2. slabš. izdajalec (domovine): likvidacija (domačih) kvislingov
  12.      kvíšku  prisl. () izraža gibanje ali smer navpično navzgor: držati roko kvišku; veje štrlijo kvišku; plamen švigne kvišku / ekspr. letalo se požene kvišku navzgor / planiti, skočiti kvišku // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: fantje, kvišku / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku ● star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; vznes. kvišku srca izraža spodbudo k premagovanju malodušnosti
  13.      kvitírati  -am dov. in nedov. () 1. knjiž. sprejeti, vzeti: hvaležno kvitirati; dano dejstvo je kvitiral s cinizmom 2. v stari Avstriji odpovedati se vojaški, navadno oficirski službi: odločil se je, da bo kvitiral
  14.      kvíz  -a m () tekmovanje, na katerem morajo udeleženci odgovarjati na vprašanja, navadno iz določenih tem: nastopati v kvizu / mladinski kviz; neskl. pril.: kviz oddaje
  15.      kvócient  -a m (ọ̑) mat. število, ki se dobi pri deljenju, količnik: izračunati kvocient / diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivkepsih. inteligenčni kvocient s številom izraženo razmerje med starostjo in stopnjo umske razvitosti
  16.      kvódlibet  -a m (ọ̑) knjiž., redko mešanica, zmes: ta kvodlibet jezikov mu je ugajal // zmeda, zmešnjava: vsesplošen kvodlibet
  17.      kvórum  -a m (ọ̑) jur. za sklepčnost potrebno število članov, glasovalcev: kvorum komisije je pet članov; določba o kvorumu / za sestanek ni bilo kvoruma
  18.      l  [èl in lǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, l êla tudi l-ja ( ; ǝ̏) trinajsta črka slovenske abecede: mali l; napisano z dvema l; cev ima obliko črke L // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči l ◊ lingv. mehki ali palatalni l [l'] izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev za zgornjimi zobmi; srednji l izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; trdi ali velarni l [ł] iygovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; deležnik na -l
  19.        m neskl., tudi lá lája () muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton a ali šesto stopnjo v lestvici
  20.        alimedm. (; ) nadomešča zloge besedila pri petju: la la la la, je pela pri igri / lala, lala
  21.      labiál  -a m () lingv. soglasnik, tvorjen z ustnicami, ustničnik: izgovor labialov
  22.      labializácija  -e ž (á) lingv. dodajanje izgovorne značilnosti labialov glásu: labializacija glasu i
  23.      labílen  -lna -o prid. () ki se zelo lahko, hitro menja; nestalen, neuravnovešen: labilen temperament; labilno duševno stanje; labilno zdravje / cene so labilne / ona je čustveno labilna / biti labilna osebnost // nestabilen, majav: kanu je labilen ◊ fiz. labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; kem. labilna spojina spojina, ki že pri manjših zunanjih vplivih spremeni sestavo; meteor. labilno ozračje ozračje, v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte
  24.      lábiodentál  -a m (-) lingv. soglasnik, tvorjen s spodnjo ustnico ob robu zgornjih sekalcev, zobnoustničnik: v in f sta labiodentala
  25.      lábiovelár  -a m (-) lingv. soglasnik, tvorjen z ustnicami in dvigom jezika proti mehkemu nebu: indoevropski labiovelari

   27.055 27.080 27.105 27.130 27.155 27.180 27.205 27.230 27.255 27.280  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA