Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Je (24.905-24.929) 
- kôlaterálen -lna -o prid. (ȍ-ȃ) publ. stranski, manj bistven, spremljevalen: razpravljajo o kolateralnih ukrepih za razorožitev ♪
- kólati -am nedov. (ọ̑) nar. belokranjsko plesati kolo: sprva so kolali počasi, nato pa vedno hitreje ♪
- kolavdácija -e ž (á) teh. strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, z odpravo obveznosti med izvajalcem in investitorjem: kolavdacija nove šole ♪
- kolavdírati -am dov. in nedov. (ȋ) teh. strokovno pregledati opravljeno delo, zlasti v gradbeništvu, in odpraviti obveznosti med izvajalcem in investitorjem: kolavdirati most kolavdíran -a -o: zgradba je že kolavdirana ♪
- kolávta -e ž (ȃ) nar. štajersko slab, razmajan voz, avto: pripeljal se je s staro polomljeno kolavto // voz, avto sploh: odkar se vozi s kolavto, me več ne pozna ♪
- koláž -a tudi colláge -ea [kolaž] m (ȃ) 1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lesa, lepljenka: gvaš in kolaž / izdelki v kolažu // slika v tej tehniki: kupil je lep kolaž 2. publ. filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih, oblikovnih in drugih elementov ali delov: satirični kolaž / dramski kolaž ♪
- kólca -e ž (ọ̄) nar. vzhodno kolesce, kolešček: ena kolca se je zlomila ♪
- kólca kólc s mn. (ọ̄) 1. priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug pri oranju: kolca so cvilila; naložila sta plug, kolca in brano na voz; fant je potiskal kolca v brazdo / plužna kolca 2. nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: ves krompir je na kolcih zvozil domov ♪
- kólcati -am stil. kólčem [u̯č] nedov. (ọ̄) 1. sunkovito, navadno glasno izdihavati zrak iz želodca zaradi krčev v trebušni preponi: pogosto kolca in kašlja; s smiselnim osebkom v dajalniku: spet se mi kolca; fantu se je od strahu kolcalo; nav. elipt., ob kolcanju (kolca se mi), le kdo spet misli name // nizko govoriti, pripominjati: že dolgo kolcajo o tem, naredijo pa nič; nehaj kolcati 2. pog., z dajalnikom tožiti se po čem, pogrešati kaj: le malo počakaj, kmalu se ji bo kolcalo po domu / še danes se jim kolca po tistih časih ne morejo jih pozabiti, še si jih želijo ♪
- kólcniti -em [u̯c] dov. (ọ́ ọ̑) sunkovito, navadno glasno izdihniti zrak iz želodca zaradi krčev v trebušni preponi: moški je glasno kolcnil; s smiselnim osebkom v dajalniku večkrat se ji kolcne // nizko reči, pripomniti: ni zdrav, če kaj ne kolcne vmes ♪
- kólč -í [u̯č] ž (ọ̑) nar. zahodno odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto; ključ: rezati kolči ♪
- kolébati -am nedov. (ẹ̄) 1. raba peša nihati, spreminjati se: cene zelo kolebajo; srednja letna temperatura v teh krajih koleba / odpornost proti boleznim je začela pri njem kolebati 2. raba peša omahovati, pomišljati se: pojdi že in nikar toliko ne kolebaj / kolebali so, ali naj priredijo veliko ali majhno razstavo 3. knjiž. gugati, zibati: valovi so kolebali jadrnico ● star. ko je stopal po ozki brvi, je močno kolebal lovil ravnotežje, omahoval ◊ šport. gibati se, nihaje na drogu ali bradlji ♪
- kolébav -a -o prid. (ẹ́ ẹ̄) raba peša ki koleba: kolebave cene / kolebava hoja / fant je bil zmeraj zelo kolebav ♪
- kolében -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koleb: kolebne vaje ◊ elektr. kolebno stikalo stikalo, pri katerem je hitrost vklapljanja ali izklapljanja odvisna od hitrosti premikanja ročice ♪
- kolebljív -a -o prid. (ȋ í) raba peša omahljiv, obotavljajoč: tega je kriva njegova kolebljiva samozavest / že kot otrok je bil kolebljiv ♪
- kolébnica -e ž (ẹ̑) šport. vrv, ki jo telovadec med vrtenjem preskakuje ♪
- kôlec -lca [u̯c] m (ó) 1. količek, količ: nasekal in ošilil je nekaj kolcev; zabiti kolec v zemljo 2. nar. kol: mlado drevesce je privezal k debelemu kolcu ♪
- koléda -e ž (ẹ̑) etn. 1. koledovanje: ponekod je bila koleda že zvečer pred božičem / ob koledah je bilo zmeraj veselo 2. voščilna pesem, kakršne pojejo koledniki; kolednica: prepevati kolede / božične kolede ♪
- koledár -ja m (á) 1. sistematična razdelitev leta na dneve, tedne in mesece: pomanjkljivosti obstoječega koledarja ♦ astr. gregorijanski koledar ki ga je vpeljal Gregor XIII. in je še sedaj veljaven; julijanski koledar ki ga je vpeljal Julij Cezar 2. list, več listov (papirja) z razdelitvijo leta na dneve, tedne in mesece, navadno s podatki o luninih menah, praznikih: obesiti koledar na steno; zapisati podatek na koledar / namizni, stenski, žepni koledar; stoletni koledar s podatki za najmanj sto let // knjiga, ki vsebuje poleg koledarskih podatkov še praktično poučne in literarne sestavke: prebirati koledar; marsikaj zanimivega je v tem koledarju / Izseljenski koledar ki ga izdaja Izseljenska matica
Slovenije; koledar Prešernove družbe 3. publ., navadno s prilastkom razpored, red: pripravili so natančen koledar tekmovanj v zimski sezoni / izdelati koledar cvetenja medovitih rastlin ♪
- koledárček -čka m (á) manjšalnica od koledar 2: pogledati na koledarček / v usnje vezani žepni koledarčki ♪
- koledárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na koledar: priprava nove koledarske reforme; zapisovanje dogodkov v koledarskem zaporedju / koledarski sestavki sestavki, objavljeni v koledarju / koledarska zima od 21. decembra do (vključno) 20. marca; koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra ♪
- koledárstvo -a s (ȃ) nav. ekspr. sestavljanje, izdajanje koledarjev: ukvarja se s koledarstvom ♪
- koléden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kolednike ali koledovanje: koledni običaji; koledni sprevod; koledne pesmi ♪
- kolédnica -e ž (ẹ̑) etn. 1. voščilna pesem, kakršne pojejo koledniki: peti kolednice / božična, novoletna kolednica; kresna kolednica 2. ženska, ki koleduje: koledniki in kolednice ♪
- kolédnik -a m (ẹ̑) etn. kdor koleduje: hodil je s koledniki od vasi do vasi ♪
24.780 24.805 24.830 24.855 24.880 24.905 24.930 24.955 24.980 25.005