Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (22.505-22.529)


  1.      izposójati  -am in sposójati -am nedov. (ọ́) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojati avtomobile, kostume ∙ knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj izposójati si in sposójati si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici ∙ ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi 2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev 3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo ♪
  2.      izposojílo  tudi sposojílo -a s (í) 1. zastar. kar je izposojeno: vrniti izposojilo 2. knjiž., redko izposoja: v naši knjižnici je trenutno na prvem mestu Finžgar s tisoč izposojili ♪
  3.      izposojnína  -e ž (ȋ) pristojbina za izposojanje: plačati izposojnino; izposojnina za filme, knjige ♪
  4.      izpostáva  -e ž (ȃ) manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle; ekspozitura: ustanoviti izpostavo; izpostava zavoda za zaposlovanje ♪
  5.      izpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili ◊ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  6.      izpostávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostavljati telo soncu, zraku; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr. izpostavljati se sovražnikovim kroglam // delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostavljati slabe učence posmehu; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti; ni dobro, da se izpostavljaš 2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: izpostavljati bolne otroke in starčke; pren., ekspr. javno izpostavljati svoje neznanje ● knjiž., redko ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih razstavljali izpostávljati se očitno, močno zavzemati se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: izpostavljal se je za prijatelje ♪
  7.      izpostíti  -póstim in -ím tudi spostíti spóstim in -ím dov., izpôstil in izpóstil tudi spôstil in spóstil (ȋ ọ́, í) nav. ekspr. s postom, odtegovanjem hrane povzročiti občutek potrebe po jedi: zapornike so izpostili; ko se bo izpostil, bo spet rad jedel ♪
  8.      izpotíti  -ím dov., izpótil (ȋ í) s potenjem spraviti iz sebe: izpotiti bolezen, prehlad ∙ ekspr. precej dolgo je trajalo, preden je izpotil popito vino se je streznil izpotíti se prenehati potiti se: ko se bo izpotil, mu bo dobro // izločiti veliko pota: koža se mora izpotiti; prim. spotiti ♪
  9.      izpóved  -i ž (ọ̑) 1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere 2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla 3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo ♦ jur. kriva izpoved; prim. spoved ♪
  10.      izpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
  11.      izpóveden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na (umetniško) izpoved: izpovedni značaj pesmi / izpovedna moč ♦ lit. izpovedni pesnik; izpovedna pesem; izpovedno-pripovedna pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi; prim. spoveden ♪
  12.      izpovedoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor izpoveduje: v teh pesmih se kaže kot globok izpovedovalec / izpovedovalec svojih nazorov ♪
  13.      izpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža 2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore / izpovedovati bratstvo in enotnost med narodi; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek izpovedováti se ekspr. pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi izpovedujóč -a -e: pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje izpovedován -a -o: izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; prim. spovedovati ♪
  14.      izpralína  -e ž (í) geol. osamljena skala, ki je ostala kljub delovanju tekoče vode ♪
  15.      izpráskati  -am dov. (á) 1. s praskanjem spraviti iz česa: izpraskati kamenčke iz zida ∙ ekspr. oči bi ji izpraskala zelo sem jezna nanjo ♦ med. izpraskati maternico odstraniti maternično sluznico 2. s praskanjem narediti: izpraskati podpis v zid; prim. spraskati ♪
  16.      izprášanec  -nca m (á) kdor je izprašan: izprašanec je odgovoril na vsa vprašanja ♪
  17.      izprášati  tudi izprašáti -am tudi sprášati tudi sprašáti -am dov., tudi izprášala tudi sprášala (á á á) 1. z vpraševanjem poizvedeti: izprašal je sina, kod je hodil; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem; star. izprašati po novicah povprašati ∙ ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv premisli 2. z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje: izprašati učenca; izprašati iz matematike; izprašati pri izpitu 3. zaslišati: izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati izprášan tudi sprášan -a -o 1. deležnik od izprašati: učenec je bil izprašan vso snov, iz vse snovi, žarg., šol. čez vso snov; izprašan pred komisijo 2. ki je opravil izpit za kako strokovno dejavnost: izprašani lovec; izprašana babica ♪
  18.      izpraševálec  tudi spraševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin 2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu 3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce ♪
  19.      izpraševálen  tudi spraševálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izpraševanje: izpraševalna snov / izpraševalna komisija izpitna komisija / zapornika so pripeljali v izpraševalno sobo ♪
  20.      izpraševálka  tudi spraševálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izpraševalec: odgovarjal je vneti izpraševalki / izpraševalka pri izpitu ♪
  21.      izpraševánec  -nca m (á) kdor je izpraševan: pri zapisovanju narečnega gradiva je treba upoštevati starost izpraševanca / izpraševanec je bil pri izpitu iz matematike ves zmeden ♪
  22.      izpraševánka  -e ž (á) ženska oblika od izpraševanec: komisija je ugodila pritožbi izpraševanke ♪
  23.      izpraševáti 1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem izprašujóč tudi sprašujóč -a -e: izprašujoč po zdravju; izprašujoč pogled; prisl.: izprašujoče gledati ♪
  24.      izpraševáti 2 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati prah iz česa: izpraševati obleko, preproge ♪
  25.      izprašílen  -lna -o prid. (ȋ) teh. s katerim se odstranjuje prah: izprašilni boben; izprašilna naprava ♪

   22.380 22.405 22.430 22.455 22.480 22.505 22.530 22.555 22.580 22.605  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA