Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (22.305-22.329)


  1.      izničeváti  -újem tudi zničeváti -újem nedov. (á ȗ) povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: okolje je izničevalo vsako njegovo misel; vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo / knjiž. izničevati človeštvo uničevati; publ. izničevati vplive odpravljati, odstranjevati; knjiž. gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi izničujóč tudi zničujóč -a -e: medsebojno se izničujoča svetova ♪
  2.      izníčiti  -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke izníčen tudi zníčen -a -o: izničena predmetnost; prim zničiti ♪
  3.      izníhati se  -am se dov. (ȋ) redko prenehati nihati: nihalo se je iznihalo in obstalo ♪
  4.      izníkniti  -em dov. (í ȋ) star. izginiti, izgubiti se: studenec je izniknil v peščenih tleh / vse je izniknilo v nič ♪
  5.      iznoréti se  -ím se dov., iznôrel se (ẹ́ í) 1. z divjim, razposajenim tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: otroci so se iznoreli; pren., ekspr. vreme se je iznorelo 2. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: ob pustu se iznori staro in mlado; naj se iznori, dokler je mlad ♪
  6.      iznòs  -ôsa m (ȍ ó) pisar. znesek, vsota: na račun pritekajo sorazmerno veliki iznosi / iznos produkcije velikost ♪
  7.      iznosíti  -nósim dov. (ȋ ọ́) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznositi zemljo iz rova 2. star. nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi: zaradi bolezni ni mogla iznositi 3. redko ponositi, izrabiti: škornje je že čisto iznosil iznóšen -a -o: iznošen otrok; iznošena obleka; prim. znositi ♪
  8.      izobára  -e ž (ȃ) 1. meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enakim zračnim pritiskom: izobare in izohipse 2. fiz. črta, ki kaže odnos med prostornino in temperaturo pri ne spreminjajočem se tlaku ♪
  9.      izobáta  -e ž (ȃ) geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako globino v morju, jezeru ali reki: zemljevid z vrisanimi izobatami ♪
  10.      izóbčenec  -nca m (ọ̄) rel. kdor je izključen iz cerkve: biti izobčenec // ekspr. kdor je izključen iz kake skupnosti sploh: družbeni izobčenec ♪
  11.      izóbčenka  -e ž (ọ̄) rel. ženska, ki je izključena iz cerkve: položaj izobčenke // ekspr. ženska, ki je izključena iz kake skupnosti sploh: prenehali so se družiti z izobčenko ♪
  12.      izóbčenost  -i ž (ọ̄) rel. stanje človeka, ki je izključen iz cerkve: izguba pravic zaradi izobčenosti // ekspr. stanje človeka, ki je izključen iz kake skupnosti sploh: zavedati se svoje izobčenosti / izobčenost iz družbe ♪
  13.      izobčeváti  -újem nedov. (á ȗ) rel. izključevati iz cerkve: papež je izobčeval nepokorne vladarje ♪
  14.      izobčítev  -tve ž (ȋ) rel. izključitev iz cerkve; izobčenje: izobčitev iz verske skupnosti ♪
  15.      izóbčiti  -im dov. (ọ̄) rel. izključiti iz cerkve: cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz cerkve // ekspr. izključiti iz kake skupnosti sploh: družba ga je izobčila izóbčen -a -o: biti zavržen in izobčen; izobčen iz družbe ♪
  16.      izobčítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izobčenje: izobčitveni postopek / izobčitveni dekret ♪
  17.      izobílica  -e ž (ȋ) redko izobilje: revščina in izobilica ∙ redko imeti vsega v izobilici zelo veliko ♪
  18.      izoblíčiti  -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. izoblikovati, izdelati: izobličiti kip / dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo / dokončno izobličiti svoje stališče 2. izmaličiti: bolezen mu je izobličila obraz / ljudje so dogodek izobličili po svoje izoblíčiti se 1. nastati, razviti se: iz otroka se je izobličilo zrelo dekle 2. pokazati se v obrisih: iz megle se je izobličil steber izoblíčen -a -o: iz gline izobličen obraz; premalo izobličene osebe ♪
  19.      izoblíka  -e ž (ȋ) knjiž., redko izoblikovanost: obrambna vloga gradov je vplivala na njihovo tlorisno izobliko / izoblika glavnih oseb v romanu ♪
  20.      izoblikováti  -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi // dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod // narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država ♪
  21.      izobrázba  -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
  22.      izobráziti  -im dov. (ā ȃ) 1. načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobrazil je cele generacije; izobrazil se je v šoli in z branjem; glasbeno se izobraziti 2. star. razviti, kultivirati: izobraziti jezik 3. zastar. izoblikovati, napraviti: jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka izobrážen -a -o 1. deležnik od izobraziti: izobražen je bil v najboljši šoli / ima izobražen okus 2. ki ima izobrazbo: daleč naokoli ni bilo bolj izobraženega človeka; je vsestransko, zelo izobražen / glasbeno, jezikovno, literarno izobražen / akademsko izobražen z visokošolsko izobrazbo // redko kulturen, civiliziran: živel je daleč od izobraženega sveta 3. ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: pripraviti govor za izobražene ljudi / izobraženi sloji ♪
  23.      izobráženec  -nca m (ȃ) kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: to knjigo bi moral poznati vsak izobraženec; jezik, sloj izobražencev; kmetje in izobraženci ♪
  24.      izobráženka  -e ž (ȃ) ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj: zbrale so se izobraženke in predstavnice različnih slojev ♪
  25.      izobráženost  -i ž (ȃ) značilnost izobraženega človeka: v delu se kaže njegova izobraženost / jezikovna, vsestranska izobraženost ♪

   22.180 22.205 22.230 22.255 22.280 22.305 22.330 22.355 22.380 22.405  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA