Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (21.105-21.129)


  1.      iluzionístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na iluzionizem: vdajal se je iluzionističnemu optimizmu / iluzionistični nazori / razvito iluzionistično slikarstvo ♪
  2.      iluzionízem  -zma m (ȋ) 1. knjiž. lastnost, značilnost človeka, ki se vdaja iluzijam: iluzionizem mladih bohemov 2. um. umetnostna smer, ki si prizadeva ustvariti prostorski videz: mojstri iluzionizma ◊ filoz. subjektivni idealistični nauk, da je svet samo človeška predstava in iluzija; Schopenhauerjev iluzionizem ♪
  3.      iluzóren  -rna -o prid. (ọ̑) 1. ekspr., navadno v povedni rabi nemogoč, neverjeten: takšni načrti so popolnoma iluzorni; zvečanje plač je iluzorno 2. nanašajoč se na iluzijo: iluzorni obstoj stvari iluzórno prisl.: v povedni rabi iluzorno bi bilo misliti kaj takega ♪
  4.      iluzórnost  -i ž (ọ̑) nav. ekspr. lastnost, značilnost iluzornega: iluzornost načrtov je očitna / iluzornost prepričanja o lastni pomembnosti ♪
  5.      imaginácija  -e ž (á) knjiž. domišljija, fantazija: spodbujati imaginacijo; to je sad pisateljeve imaginacije / umetniška, znanstvena imaginacija / ekspr. v tem primeru gre za čisto imaginacijo ♪
  6.      imagináren  -rna -o prid. (ȃ) ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: vse se dogaja v imaginarnem prostoru; živi v imaginarnem svetu / opisuje neko imaginarno osebo / ekspr. njegovi strahovi so čisto imaginarni // ekspr. nedoločen, nejasen: o tem ima imaginarno predstavo / korist je popolnoma imaginarna ◊ geom. imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; mat. imaginarna enota število, katerega kvadrat je —1; imaginarno število število, katerega kvadrat je negativno realno število ♪
  7.      imaginárnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost imaginarnega: imaginarnost oseb v romanu / režiser je v drami poudaril imaginarnost ♪
  8.      imaginízem  -zma m (ȋ) lit. smer v ruskem pesništvu po prvi svetovni vojni, ki uporablja prispodobo kot glavno izrazno sredstvo: Jesenin kot predstavnik imaginizma ♪
  9.      imágo  -a m (ȃ) zool. žuželka na zadnji razvojni stopnji; razvita, odrasla žuželka: imago je pogosto krilat ♪
  10.      imám  tudi imán -a m (ȃ) v muslimanskem okolju 1. nekdaj naslov za vladarja: vrsta imamov, ki so sledili Mohamedu / jemenski imam 2. kdor vodi skupno molitev: izbrati imama // duhovnik: smrt starega imama 3. naslov pomembnega učenjaka ♪
  11.      imanénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. 1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države // z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi 2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika ◊ filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti ♪
  12.      imanentízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti: fizikalizem in imanentizem 2. knjiž., redko lastnost, značilnost imanentnega: imanentizem sveta ♪
  13.      imé  -na s (ẹ̑) 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu / v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom / poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih / živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh / žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov / zaščiteno ime proizvoda 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu / njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime ● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd ◊ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime ♪
  14.      imeníten  -tna -o prid., imenítnejši (ȋ) 1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem // ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel 3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo 4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof 5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna imenítno 1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik «naši so zmagali!» »Imenitno«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega ♪
  15.      imenítiti se  -im se nedov. (í ȋ) knjiž., redko hvaliti se, bahati se: imenitil se je pred njimi s svojo novo obleko ♪
  16.      imenítnež  -a m (ȋ) redko imenitnik: naš gost je imenitnež ♪
  17.      imenítnik  -a m (ȋ) 1. ekspr. ugleden, veljaven človek: banketa so se udeležili vsi imenitniki iz mesta 2. knjiž. plemič, gospod: njegovi predniki so bili imenitniki; bojarji in drugi imenitniki; pren., knjiž. imenitniki duha ♪
  18.      imenítniški  -a -o prid. (ȋ) ekspr. značilen za imenitnike: gledal je nanje z imenitniško prezirljivostjo / imenitniške besede ♪
  19.      imenítnost  -i ž (ȋ) 1. nav. ekspr. lastnost, značilnost imenitnega: imenitnost človeka / imenitnost obleke / poudarjati, razkazovati svojo imenitnost / občudovati imenitnost pesnikovega jezika / zastar. nekaterim stvarem je pripisoval preveliko imenitnost pomembnost / pooseb. naša imenitnost še ni večerjala 2. zastar. znamenitost, zanimivost: ogledovati si imenitnosti mesta ♪
  20.      imenoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na imenoslovje: imenoslovna razprava / imenoslovni problemi ♪
  21.      imenoválec  -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 1. mat. število pod ulomkovo črto: pomnožiti števec in imenovalec z istim številom / skupni imenovalec ki je skupen več ulomkom 2. publ., v zvezi skupni imenovalec kar kaj povezuje, druži: njegovemu pripovedovanju manjka skupni imenovalec / dati kaj pod skupni imenovalec ∙ publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju ♪
  22.      imenováti  -újem dov. (á ȗ) 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu 2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval 3. izbrati, nameniti za kaj: kolektiv je imenoval novega zastopnika; imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti 4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo ● ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja imenováti se nedov. 1. imeti ime: hrib pred nami se imenuje Golovec; otrok se imenuje Tomaž / ulica se imenuje po narodnem heroju 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža istost, identičnost: ta ptič se imenuje vrabec; gibanje zračnih plasti se imenuje veter; komedija, ki jo imenujemo življenje imenován -a -o: noče biti imenovan; v komisijo je bil imenovan še en kandidat; publ. iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi tega, tistega; novo imenovani načelnik novoimenovani / pri omejitvi, negotovosti v izjavi obdobje tako imenovane [t.i.] strateške omejitve ♦ mat. imenovano število količina, ki se izrazi z mersko enoto; sam.: imenovani je hitro vstal ♪
  23.      iménski  -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na ime: zbrati imenske podatke / imenska označitev predmeta / imenski seznam 2. lingv. izpeljan iz samostalnika ali pridevnika: ti glagoli so imenski / imenska končnica; imenska sklanjatev sklanjatev samostalnika in taka sklanjatev pridevnika ◊ biblio. imensko kazalo seznam v knjigi obravnavanih imen z navedbo strani; strojn. imenska mera mera, izražena s številom, ki označuje velikost izdelka; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost ♪
  24.      imerzíja  -e ž (ȋ) 1. fiz. potopitev objektiva mikroskopa in preparata v določeno tekočino, da bi se izboljšala povečava: mikroskopiranje z imerzijo 2. astr. začetek zakritja nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom ali z njegovo senco ♪
  25.      imétek  -tka m (ẹ̑) star. premoženje, imetje: zapravil je svoj imetek; velik imetek ♪

   20.980 21.005 21.030 21.055 21.080 21.105 21.130 21.155 21.180 21.205  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA