Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Je (20.455-20.479) 
- hlapílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hlapenje: hlapilna toplota ♪
- hlápniti -em dov. (á ȃ) redko hlastniti: pes je hlapnil po muhi / splaval je do brega in hlapnil po veji ♪
- hlapón -a m (ọ̑) star. parna lokomotiva: pod klancem so vlaku priključili še en hlapon // vlak s tako lokomotivo: izza ovinka se je prikazal hlapon ♪
- hlastáč -a m (á) redko 1. požrešnež: bil je nenasiten hlastač 2. ekspr. bahav, domišljav človek: vedeli so, da je neresen hlastač ♪
- hlastáti -ám nedov. (á ȃ) 1. hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem: pes hlasta po muhah; njegov gobec je hlastal za vsem, kar je dosegel / hlastati po zraku, za zrakom // ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: jej počasi in lepo, nikar tako ne hlastaj; preh. svinja hlasta hrano iz korita 2. ekspr. pohlepno, pretirano si prizadevati za dosego česa: hlastati po senzacijah; hlastati za denarjem; hlasta le za učinkovitostjo / mladi hlastajo po ljubezni // pretirano hitro in zato netemeljito, površno delati ali ravnati: delaj s pametjo, nikar tako ne hlastaj hlastáje: hlastaje jesti hlastajóč -a -e: dnevi so mu minevali v nemirnem, hlastajočem beganju ♪
- hlastàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. 1. ki dela ali ravna pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastav človek; že po naravi je bil vihrav in hlastav / hlastavo branje, govorjenje 2. ki si pohlepno, pretirano prizadeva za dosego česa: škoda le, da je tako hlastav in ne pozna prave mere / hlastava civilizacija ♪
- hlastávost -i ž (á) ekspr. lastnost, značilnost hlastavega: mladostna hlastavost / hlastavost današnjega časa / hlastavost po novih naložbah v gospodarstvu ♪
- hlásten -tna -o prid. (á ā) opravljan, narejen zelo hitro, odločno zaradi čustvene prizadetosti: hlasten gib; zaslišali so nagle, hlastne korake / hlastno tekanje ljudi po peronu / hlastna naglica / novico ji je povedal z nekakim hlastnim veseljem // opravljan pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastno branje / hlastna pisava hlástno prisl.: hlastno je strgal ovitek in prebral pismo; otroci so hlastno zajemali iz sklede ♪
- hlastéžen tudi hlástežen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄; ȃ) star. pohlepen: javnost je bila hlastežna po senzacijah ♪
- hlastína -e ž (í) nar. zahodno kar ostane, če se grozdu odtrgajo jagode; pecljevina: obrala je grozd in vrgla hlastino na tla; vino iz jagod brez hlastin ♪
- hlástniti -em dov. (á ȃ) hitro, sunkovito približati se čemu z odprtim gobcem: pes hlastne po roki; riba je hlastnila po muhi, za muho // ekspr. hitro, sunkovito približati se čemu z roko: mož je hlastnil po pismu; pren. hlastnil je po dragocenem podatku ● ekspr. Pusti, je hlastnil oče hitro, sunkovito rekel ♪
- hlástnost -i ž (á) lastnost, značilnost hlastnega: hlastnost gibov / delal je z vročično hlastnostjo; s pravo otroško hlastnostjo se je lotil jedi / hlastnost pri branju ♪
- hléb tudi hlèb hléba m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. knjiž. večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh; hlebec: načeti hleb; vsajati hlebe v peč; na dan je dobil pol hleba / hleb kruha // kar je temu podobno: oblikoval je glino v hlebe; hleb sira 2. zastar. kruh sploh: velikokrat so stradali hleba ♪
- hlébčar -ja m (ẹ̑) nar. ploščato, rdeče zimsko jabolko; pogačar: največ je prodal bobovcev in hlebčarjev ♪
- hlébčast -a -o prid. (ẹ̑) nav. ekspr. podoben hlebcu: otroci so pekli hlebčaste potičke / hlebčasto hribovje ♪
- hlébček -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od hlebec: ker ni dobila žemelj, je kupila hlebčke / hlebček kruha / droži v hlebčkih 2. nar. posamičen prozoren oblak v velikih višinah; cirus ♪
- hlébec -bca m (ẹ̑) 1. večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh: peči hlebce; prerezati hlebec čez pol / hlebec kruha // kar je temu podobno: hlebec sira; ekspr. opazovala je njegove mišične hlebce 2. nar. posamičen prozoren oblak v velikih višinah; cirus: nebo je bilo prekrito s hlebci ♪
- hlepéti -ím nedov. (ẹ́ í) čutiti, imeti strastno željo, pohlep po čem: hlepeti po bogastvu, po slavi; hlepeti po mamilih; hlepeti za priznanjem / hlepi po krvi, po maščevanju / pesn. Kam hlepijo ti misli brez pokoja (O. Župančič) hlepèč -éča -e: po zabavah hlepeča družba; prisl.: otrok je hlepeče ogledoval igračo ♪
- hlépkati se -am se nedov. (ẹ̑) nar., s smiselnim osebkom v dajalniku kolcati se: Včeraj se mi je vse popoldne hlepkalo (A. Kraigher) ♪
- hlépniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) nar., s smiselnim osebkom v dajalniku kolcniti se: Vsake tri korake se mi je hlepnilo (A. Kraigher) ♪
- hlév -a m (ẹ̄) stavba, prostor za bivanje domačih živali, zlasti večjih: spraviti živino v hlev / goveji, konjski, svinjski hlev; zadružni hlev / ekspr.: ves hlev je zamukal vsa živina v hlevu; hlev prinaša velik dobiček (goveja) živina / hlapec je spal v slami na hlevu ∙ ekspr. njegovo stanovanje je pravi hlev umazano, zanemarjeno; knjiž., ekspr. Avgijev hlev neurejen, umazan prostor; pri nas je kot v hlevu neurejeno, umazano ♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten ♪
- hlévar in hlevár -ja m (ẹ̑; á) hlapec, delavec, ki opravlja hlevska dela: hlevar je že navsezgodaj zapregel konje; kmetijski kombinat sprejme v službo hlevarja; vojno je preživel kot štabni hlevar ♪
- hlévarica in hlevaríca -e ž (ẹ̑; í) 1. dekla, delavka, ki opravlja hlevska dela: služi za hlevarico 2. nar. krava, ki živi stalno v hlevu: Vojnac je redil .. dolgorogo hlevarico, ki je videla beli dan samo takrat, ko so jo gnali k biku (C. Kosmač) ♪
- hleváriti -im nedov. (á ȃ) knjiž. opravljati hlevska dela: vse življenje je hlevaril ♪
- hlévski -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na hlev: pot vodi tik ob hlevskem zidu; hlevska vrata / hlevska metla, svetilka; opravljati hlevska dela / gnojiti s hlevskim gnojem / povečanje hlevskih zmogljivosti / zmagala sta konj Blisk in njegova hlevska vrstnica Vila / hlevska reja reja, pri kateri živina živi stalno v hlevu ♪
20.330 20.355 20.380 20.405 20.430 20.455 20.480 20.505 20.530 20.555 
