Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (20.330-20.354)


  1.      hipohondríja  -e ž (ȋ) med. duševno stanje, v katerem si človek misli, domišlja, da je bolan: predajati se hipohondriji; zapasti v hipohondrijo ♪
  2.      hipohóndrski  -a -o prid. (ọ́) hipohondričen: hipohondrsko razpoloženje ♪
  3.      hipokámp  -a m (ȃ) v grški mitologiji bitje s konjskim trupom in ribjim repom: na sarkofagu je vklesan hipokamp ♪
  4.      hipokávst  -a m (ȃ) pri starih Rimljanih naprava za ogrevanje prostorov s toplim zrakom ♪
  5.      hipoklorít  -a m (ȋ) kem. sol nižje oksidacijske stopnje: kalcijev, natrijev hipoklorit ♪
  6.      hipokorístikon  tudi hipokorístik -a m, mn. hipokorístika s tudi hipokorístiki m (ȋ) lingv. ljubkovalno ime, ljubkovalna beseda: Tonček je hipokoristikon od Anton ♪
  7.      Hipókratov  -a -o prid. (ọ̑) v zvezah: knjiž. Hipokratova prisega nekdaj besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela ♦ med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča ♪
  8.      hipokrítski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. hinavski, licemerski: hipokritsko vedenje hipokrítsko prisl.: hipokritsko se zgražati ♪
  9.      hipokrizíja  -e ž (ȋ) knjiž. hinavščina, licemerstvo: v tem dejanju je precej hipokrizije; hipokrizija malomeščanske družbe ♪
  10.      hípoma  prisl. (ȋ) v trenutku, v hipu: hipoma se domisliti, umolkniti; avtomobil se je hipoma ustavil ♪
  11.      hiponím  -a m (ȋ) lingv. beseda v odnosu do besede, katera jo pojmovno, pomensko vsebuje: hrast je hiponim od besede drevo ♪
  12.      hipostátičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na hipostazo: hipostatično vnetje pljuč ◊ rel. hipostatično zedinjenje zedinjenje Kristusove človeške narave z božjo v eno samo ♪
  13.      hipostáza  -e ž (ȃ) 1. med. zastajanje krvi v nižje ležečih delih telesa ali organov: hipostaza v pljučih zaradi oslabelega srca 2. filoz. osnova, podstat: hipostaza družbe; hipostaza pojma ♪
  14.      hipostazírati  -am dov. in nedov. (ȋ) filoz. spremeniti kaj v osnovo, podstat: hipostazirati pojme hipostazíran -a -o: Platonove ideje so hipostazirani rodovni pojmi ♪
  15.      hipotáksa  -e ž (ȃ) lingv. zveza glavnega in enega ali več odvisnih stavkov; podredje ♪
  16.      hipotálamus  -a m (ȃ) anat. skupek živčnih celic na spodnji strani velikih možganov: center za uravnavanje telesne toplote je v hipotalamusu ♪
  17.      hipotéka  -e ž (ẹ̑) jur. zastavitev nepremičnin, vpisana v zemljiški knjigi ali drugem registru: zbrisati hipoteko; obremeniti posestvo s hipoteko; zavarovati terjatev s hipoteko / ladijska hipoteka // posojilo, zavarovano z zastavitvijo nepremičnin: najeti, odplačati hipoteko; pren., knjiž. zaostalost je najhujša hipoteka naše preteklosti ♪
  18.      hipotekáren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na hipoteko: hipotekarni kredit / hipotekarni upnik upnik, v čigar korist je terjatev zastavljena, vknjižena / hipotekarna banka ♪
  19.      hipotétičen  -čna -o prid. (ẹ́) ki temelji na hipotezi, domneven: hipotetičen sklep; hipotetična trditev / hipotetičen poskus razlage ♦ filoz. hipotetična sodba sodba, v kateri je pravilnost ene premise odvisna od pravilnosti druge; pogojna sodba; lingv. hipotetični stavek stavek, ki izraža pogoj; pogojni stavek hipotétično prisl.: hipotetično priznati, reči ♪
  20.      hipotéza  -e ž (ẹ̑) nedokazana, zgolj verjetna trditev, domneva: ovreči, postaviti, potrditi hipotezo; dvomljiva, tvegana hipoteza / Kant-Laplaceova hipoteza o nastanku sončnega sistema; delovna hipoteza ki se rabi kot smernica za raziskovanje ♪
  21.      hipotoníja  -e ž (ȋ) med. bolezensko zmanjšanje krvnega pritiska: zaradi hipotonije ima bolečine v glavi // bolezensko zmanjšanje napona mišičja ♪
  22.      hipsométer  -tra m (ẹ̄) teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine; višinomer: hipsometer je pokazal tisoč petsto metrov ♦ gozd. priprava za merjenje višine dreves ♪
  23.      hipsometríja  -e ž (ȋ) nauk o merjenju višinskih razlik ali nadmorske višine ♪
  24.      hirálniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na hiralnico: hiralniško osebje / hiralniško vzdušje ♪
  25.      hírati  -am nedov. (ȋ) postajati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih moči: dve leti je hiral, letos pa je umrl; hirati od žalosti; hirati zaradi jetike; vidno hira / drevje hira; pren., ekspr. mesto hira in životari hirajóč -a -e: hirajoč človek; hirajoče drevo ♪

   20.205 20.230 20.255 20.280 20.305 20.330 20.355 20.380 20.405 20.430  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA