Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Javo (343-367)



  1.      níčiti  -im nedov.) knjiž. 1. jemati pomen, veljavo, vrednost: prava umetnost človeka ne niči, ampak potrjuje; to niči vse njihove napore; z dejanji niči svoje obljube 2. uničevati: ničiti lepoto / ničiti komu življenje níčiti se postajati materialno ali duhovno v stvarnosti nenavzoč: imel je občutek, da se niči / redko njegovo premoženje se zaradi zapravljanja niči se manjša
  2.      nižínski  -a -o prid. () nanašajoč se na nižino: nižinski predeli / nižinski gozd; nižinska reka; nižinska vas / nižinski svet ♦ bot. nižinski javor javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice; ostrolistni javor
  3.      njén  -a -o zaim. (ẹ́) 1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk; gora in njen vrh; njena hiša; posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb; ta misel ni njena; njeno prepričanje // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les; njen pozdrav; njena pomoč; srna in njeno meso; njeno petje; njeno pismo staršem 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar; to je spet ena (od) njenih muh; njene palačinke so kuharsko čudo 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno // v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo ● star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.: pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun
  4.      nobilitéta  -e ž (ẹ̑) 1. zgod., pri starih Rimljanih družbeni sloj z veliko močjo, veljavo zaradi opravljanja visokih državnih služb: pripadnik nobilitete 2. knjiž., redko plemiči, gospoda: provincialna nobiliteta
  5.      nosljàv  -áva -o prid. ( á) ki (rad) noslja: sprejel ga je nosljav šef / nosljav glas nosljávo prisl.: nosljavo peti
  6.      novínar  -ja m () poklicni sodelavec časopisa, radia, televizije: dal je izjavo domačim in tujim novinarjem / športni novinar; televizijski novinar
  7.      občeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na občevanje: ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo / občevalna sredstva komunikacijska sredstvajur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih
  8.      občílo  -a s (í) 1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek 2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: telefon je važno občilo; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija 3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo
  9.      objáhati  -am tudi -jášem dov. (ā) 1. z jahanjem priti okrog česa: da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo // z jahanjem priti od enega konca do drugega: pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov 2. z jahanjem se izogniti: v loku so objahali mesto 3. z jahanjem prepotovati: objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli
  10.      objáva  -e ž () 1. glagolnik od objaviti: objava novice, rezultatov; objava po radiu / knjižna objava; objava fotografij 2. kratko uradno sporočilo javnosti: prebrati objavo; objava o deratizaciji // list s takim sporočilom: trgati objave z zidov 3. voj. dokument za službena ali osebna potovanja vojaških oseb: pokazati objavo / dopustna objava
  11.      objektivízem  -zma m () prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma ♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice
  12.      oblégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati 2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani 3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami oblégan -a -o: oblegano mesto
  13.      oblegoválec  -lca [c tudi lc] m () kdor oblega: oblegovalci so zavzeli trdnjavo / ekspr. vztrajni oblegovalci deklet
  14.      obložíti  -ím dov., oblóžil ( í) 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami ● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke obložíti se redko obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom ● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja obložèn -êna -o 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki ∙ ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grmmed. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini
  15.      obotavljàv  -áva -o prid. ( á) obotavljiv: obotavljav človek / stopal je zamišljeno, z obotavljavimi koraki obotavljávo prisl.: obotavljavo dvigniti roke; obotavljavo reči
  16.      obráten 1 -tna -o prid. () 1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom 2. drugačen od izhodiščnega a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega ● publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljateljumat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju kot druga odvisna količina narašča obrátno 1. prislov od obraten: obratno trditi; obratno sorazmeren odnos / v povedni rabi: analize kažejo, da je ravno obratno; zgodilo se je ravno obratno, kot smo pričakovali 2. publ. uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno, narobe: ni neumno, kar predlagaš, obratno, zelo primerno je; obratno, tak način obdavčenja bi povzročil nov porast cen
  17.      obrazložíti  -ím dov., obrazlóžil ( í) 1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil; obrazložiti komu svoje težave; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla 2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil obrazložèn -êna -o: obrazložen predlog; obrazloženo mnenje
  18.      obremeníti  -ím dov., obreménil ( í) 1. dati breme, težek predmet na kaj: obremeniti dvigalo; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr. za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki 2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti: obremeniti učence z izvenšolskim delom; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom 3. obtežiti kot z bremenom: povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo; s tem dejanjem si je obremenil vest ∙ ekspr. za praznike si preveč obremenimo želodec preveč jemo, pijemo 4. obtožiti, obdolžiti: nima namena, da bi ga obremenil; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili 5. teh. narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost: obremeniti motor, stroj; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti ◊ fin. obremeniti konto, račun vknjižiti v breme; fiz., teh. obremeniti na nateg; jur. obremeniti posestvo s hipoteko obremenjèn -êna -o: organizem je pri takem delu zelo obremenjen; obremenjen z delom, funkcijami; obremenjen s predsodki ∙ biti dedno obremenjen podedovati negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja; publ. ta cesta je v sezoni zelo obremenjena na njej je velik promet
  19.      obrezína  -e ž (í) les. obrezlina: na žagi je kupil obrezine za kurjavo
  20.      observatórij  -a m (ọ́) ustanova za opazovanje in raziskovanje naravnih pojavov: delati v observatoriju / astronomski, geofizikalni, geološki, seizmološki observatorij / Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu // poslopje, prostor te ustanove: opremiti, zgraditi observatorij; kupolast observatorij
  21.      obtóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obtok: obtočne naprave / obtočna masa denarja / obtočna črpalka za centralno kurjavo
  22.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka
  23.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake
  24.      ocenjeváti  -újem nedov.) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja
  25.      očetnjáva  -e ž () star. domovina: zapustili so svojo očetnjavo; pasti za svobodo očetnjave

   218 243 268 293 318 343 368 393 418 443  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA