Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Javi (351-375)


  1.      komplikácija  -e ž (á) 1. nav. mn. kar naredi kaj težavno, težje rešljivo; zaplet, ovira: nihče ni računal, da se bodo pojavile komplikacije; čemu so potrebne tolikšne komplikacije / ekspr. če se mu kaj zgodi, bomo spet imeli komplikacije težave, neprijetnosti 2. med. obolenje, ki se pojavi ob osnovni bolezni: po operaciji so nastopile komplikacije / ta bolezen se običajno pojavlja kot komplikacija sladkorne bolezni ♪
  2.      kompozicíjski  tudi kompozícijski -a -o prid. (ȋ; í) 1. nanašajoč se na kompozicijo: drevesa so na tej sliki glavni kompozicijski element / drama ima svoj kompozicijski red / grad je bil s parkom organska kompozicijska celota / v glasbi se je pojavila vrsta novih kompozicijskih sistemov 2. nanašajoč se na komponiranje: skladatelj odlično obvlada kompozicijsko tehniko ♦ muz. kompozicijski stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej kompozicíjsko tudi kompozícijsko prisl.: kompozicijsko je roman zelo dober ♪
  3.      komuniké  -ja m (ẹ̑) uradno sporočilo državnega ali političnega organa, navadno o pomembnem dogodku, vprašanju: izdati, objaviti komunike; sklepi pogovorov bodo objavljeni v posebnem komunikeju; komunike o obisku visokega državnika / uradni komunike ♪
  4.      končníca  -e ž (í) 1. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic 2. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica 3. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet // lingv. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede: besede delimo na osnove in končnice // lingv. del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo: dajalniška končnica; ničta končnica 4. šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil ♪
  5.      končník  in kônčnik -a m (í; ō) redko končni del, konec: sedel je na končnik trama / končniki tirov se v daljavi na videz stikajo ♦ elektr. kabelski končnik priprava za zaščito konca kabla ♪
  6.      kônec  [nǝc] predl. (ó) z rodilnikom 1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja 2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu, ob koncu: sedel je na klopi konec parka; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda 3. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / redko zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar ♪
  7.      konfrontácija  -e ž (á) ugotavljanje odnosa med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjava: zahtevajo svobodno konfrontacijo nazorov; potrebna je konfrontacija mnenj in stališč / konfrontacija dveh življenjskih principov ♦ jur. zasliševanje priče ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočenje // potrjevanje veljavnosti, neveljavnosti česa s takim ugotavljanjem, preverjanje: konfrontacija pripovedovanega z dejstvi / publ. gre za veliko konfrontacijo Amerike z drugimi velesilami ♪
  8.      konfrontírati  -am nedov. in dov. (ȋ) ugotavljati odnos med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjati: konfrontirati mnenja, stališča / večkrat konfrontirata izkušnje / režiser nas konfrontira z realnim svetom ♦ jur. zasliševati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočati // s takim ugotavljanjem potrjevati veljavnost, neveljavnost česa, preverjati: vse akte konfrontira z dejanskim stanjem; svoje misli vedno konfrontira s tujimi ♪
  9.      konkurénca  -e ž (ẹ̑) 1. prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje: med podjetjema se je začela konkurenca; priti do močne, ostre medsebojne konkurence / pritisk konkurence na trgu je popustil / izdelki so dobro zdržali konkurenco / mednarodna konkurenca / pog. kupuje pri konkurenci konkurentu // prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: v šoli je med nama velika konkurenca / pojavila se je konkurenca na vseh področjih 2. navadno s predlogom akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma: bil je izločen iz konkurence / zmagal je v konkurenci za naslov prvaka / tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec / publ. filmi so prišli v uradno konkurenco; ogled filma v konkurenci // pog. tekmec: v nastopu niso imeli konkurence / v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto ● delati komu konkurenco biti mu enakovreden tekmec ◊ ekon. nelojalna konkurenca ki ni v skladu s pravnimi predpisi, poslovnimi običaji in poslovno moralo; nepopolna konkurenca za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; prosta ali svobodna konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; zunanja konkurenca konkurenti iz tuje države, iz drugega območja; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
  10.      konkúrz  -a m (ȗ) 1. v kapitalistični ekonomiki stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih dolgov: biti v konkurzu // sodni postopek za ugotovitev tega stanja: napovedati konkurz 2. knjiž. razpis, natečaj: objaviti konkurz za delovno mesto; javni konkurz; konkurz za najboljše dramsko delo ♪
  11.      kontrahírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. redko sklepati pogodbo, pogajati se: oseba, s katero kontrahira, je za to pooblaščena 2. zlasti prva leta po 1945 sklepati pogodbo glede (obvezne) oddaje, odkupa določene količine (poljskih) pridelkov, živine: nekateri kmetje niso hoteli kontrahirati / žarg. kontrahiral je dva tisoč kil krompirja prijavil za oddajo; oddal kontrahíran -a -o: kontrahirani krompir; kontrahirane količine semenskega žita ◊ lingv. kontrahirani samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov ♪
  12.      konvékcija  -e ž (ẹ́) fiz., navadno v zvezi tolpotna konvekcija prenašanje toplote zaradi gibanja snovi: konvekcija v napeljavi centralne kurjave / konvekcija v zraku ♪
  13.      koprívka  -e ž (ȋ) med. zelo srbeč, rdeče obrobljen izpuščaj, ki se pojavi pri koprivnici ♪
  14.      koprívnica  -e ž (ȋ) med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji: jedel je jagode in dobil koprivnico ♪
  15.      koráčnica  -e ž (ȃ) skladba v ritmu korakanja: godba je igrala koračnico; vesela, žalostna koračnica / pogrebna, svatbena, žalna koračnica; ob spremljavi vojaške koračnice ♪
  16.      korelatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. medsebojno odvisen, soodvisen: korelativni pojavi / predmeta sta v korelativnem odnosu ♦ filoz. korelativni pojmi soodnosni pojmi, ki so podrejeni skupnemu pojmu ♪
  17.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  18.      kôstanj  -ánja m (ó á) drevo s suličastimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti v socvetjih ali njegovi užitni sadovi: kostanj že cvete; nabirati kostanj; jesti kuhan, pečen kostanj / pravi kostanj ∙ ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi ♦ bot. divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum ♪
  19.      kostánjev  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored; kostanjevi gozdovi / kostanjev les; kostanjeva ježica / kostanjev med 2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva ◊ čeb. kostanjeva paša; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca kostánjevo prisl.: kostanjevo pobarvati / piše se narazen ali skupaj: kostanjevo rdeč ali kostanjevordeč; kostanjevo rjavi lasje ♪
  20.      kôza  -e stil. -é ž (ó) 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani ◊ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams ♪
  21.      kozáča  -e ž (á) 1. slabš. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka; koza: kozača se je zakadila vanj 2. redko lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozačo ◊ zool. velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami; uralska sova ♪
  22.      kožúšček  -čka m (ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od kožuh: veverica z rjavim kožuščkom / tesneje se je zavila v kožušček ♪
  23.      krája  -e ž (á) jemanje česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: zalotili so ga pri kraji; kraja denarja; kraja in goljufija / prijaviti krajo / nagnjenje h kraji ♪
  24.      králj  -a m (á) 1. v nekaterih državah vladar: angleški, švedski kralj; kralj s svojimi dvorjani; živi kot kralj / v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / sončni kralj Ludvik XIV.; kralj Matjaž pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja 2. ekspr., navadno s prilastkom kdor je zaradi določenih sposobnosti najpomembnejši v svojem okolju: kralj francoske poezije / kralj vseh lažnivcev / kralj ptičev orel; kralj živali lev // zlasti v zahodnih deželah kdor ima monopol v proizvodnji česa, v trgovini: avtomobilski, petrolejski kralj; bančni kralj; kralj jekla 3. igralna karta s figuro moškega s krono: pikov, srčni kralj 4. šah. najvažnejša šahovska figura: napasti nasprotnikovega kralja ● star. služiti kralju biti pri vojakih; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi ◊ igr. kralj kegelj, ki stoji sredi med drugimi keglji; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja ♪
  25.      krasoslóvje  -a s (ọ̑) veda o krasu, kraških pojavih ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA