Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Javi (265-289)


  1.      izdájati  -am nedov. (ȃ) 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega ♪
  2.      izdáti 1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati ♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo ∙ ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini ♪
  3.      izdrézati  -am tudi zdrézati -am dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z drezanjem spraviti iz česa: izdrezati krompir iz žerjavice 2. ekspr. z vztrajnostjo, prizadevanjem priti do česa: končno je le izdrezal gradbeno dovoljenje; prim. zdrezati ♪
  4.      ízem  ízma tudi -ízem -ízma m (ȋ) nav. mn., ekspr. poljubna novejša, zlasti literarna, umetnostna, filozofska smer: pojavili so se futurizem, ekspresionizem in še drugi izmi; filozofski, literarni izmi ♪
  5.      izgíniti  -em in zgíniti -em dov. (í ȋ) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo / pot je izginila v grmovju 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano / izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni ● ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul ♪
  6.      izgovarjáva  -e ž (ȃ) oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasna, nerazločna izgovarjava / po izgovarjavi se mu pozna, da je tujec ♦ lingv. izgovarjava končnega soglasnika; tehnika izgovarjave ♪
  7.      izgrêbsti  -grêbem dov., izgrébel izgrêbla (é) z grebenjem spraviti iz česa: izgrebsti krompir iz žerjavice; izgrebsti rastlino s korenino vred / izgrebsti truplo izkopati; pren. izgrebsti priznanje iz koga; izgrebsti resnico izgrebèn -êna -o tudi izgrêben -a -o: izgreben gomolj ♪
  8.      izgúba  tudi zgúba -e ž (ȗ) 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube 2. glagolnik od izgubiti: a) prijaviti izgubo dokumentov b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka č) izguba barve; izguba časti d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa ● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila ◊ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba ♪
  9.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  10.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪
  11.      izíti  -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani // biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide 4. zastar. vziti: luna, sonce izide ● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša izíti se 1. mat. končati se brez ostanka: deljenje se izide / račun se je izšel brez ostanka 2. s prislovnim določilom izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: stvar se je dobro izšla; vse se je po sreči izšlo; brezoseb. izšlo se je, kakor je hotel izšèl -šlà -ò: lani izšle knjige; poročilo o izšlih delih ♪
  12.      izjásniti se  -im se dov. (ā ȃ) publ. izreči se, izjaviti: izjasniti se proti centralizaciji; izjasniti se za popolno neodvisnost / o stvari se še ni izjasnil; ni se še izjasnil, kaj misli rekel, povedal ♪
  13.      izjáva  -e ž (ȃ) javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih; preklicati izjavo v časopisu; opirati se na izjave prič; neresnična izjava / pismena, ustna izjava; uradna izjava; izjava za radio, tisk / dal je izjavo, da o tem nič ne ve izjavil je / očividci so podpisali izjavo ∙ biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno // javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil / odstopna izjava / podpisati pristopno izjavo ◊ filoz., mat. izjava vsak stavek, ki je pravilen ali napačen; jur. cesijska izjava o prenosu terjatve na drugo osebo ♪
  14.      izjéma  -e ž (ẹ̑) 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki ● ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ♪
  15.      izkljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine // preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave ♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake // ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje ● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča izkljúčen -a -o 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet ♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno« ♪
  16.      izléči  -léžem tudi zléči zléžem dov., izlézi izlézite tudi zlézi zlézite; izlégel izlêgla tudi zlégel zlêgla; nam. izléč in izlèč tudi zléč in zlèč (ẹ́ ẹ̑) v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: ptica izleže navadno po štiri jajca; izleči jajčeca v travo ∙ ekspr. kdo je izlegel to laž kdo si je to izmislil; nizko pred dnevi je izlegla drugega pankrta rodila izléči se tudi zléči se 1. začeti živeti ob prihodu iz jajčeca, jajca: piščanci se izležejo po treh tednih; iz jajčec se izležejo ličinke; pren., ekspr. rad se vrača tja, kjer se je izlegel 2. ekspr. nastati, pojaviti se: nestrpno čakam, kaj se bo iz tega izleglo; to se je izleglo v njegovih možganih izlégel tudi zlégel -êgla -o: izlegli mladiči; izlegla ličinka izléžen tudi zléžen -a -o: izležen piščanec; izleženo jajce ♪
  17.      izníčiti  -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke izníčen tudi zníčen -a -o: izničena predmetnost; prim zničiti ♪
  18.      izostánek  -nka m (ȃ) nenavzočnost koga na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti navzoč: zmanjšati izostanke od pouka; kaznovati učenca zaradi neopravičenih izostankov; neupravičeni izostanki z dela // publ. nenavzočnost česa, čeprav bi se to praviloma moralo pojaviti: izostanek tipičnih znakov bolezni / izostanek mesečnega perila / izostanek letoviščarjev je zelo vplival na hotelsko dejavnost ♪
  19.      izostáti  -stánem dov. (á ȃ) ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: učenec je večkrat neopravičeno izostal; izostati iz šole, od pouka; zaradi bolezni je izostal z dela / nikoli ne izostane za dalj časa // publ. ne pojaviti se, ne nastopiti, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki za bolezen so izostali / posledice niso izostale ● publ. časopis je danes izostal ni izšel; ni bil dostavljen; publ. te določbe v statutu ne bi smele izostati bi morale biti upoštevane; publ. uspeh dela ni izostal je bil razmeroma velik ♪
  20.      izpáden  -dna -o prid. (ā) nanašajoč se na izpad: izpadni pojavi pri živčnih ljudeh / braniti izpadna vrata ◊ šport. izpadni korak korak, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena; urb. izpadna cesta cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo ♪
  21.      izpeljáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema 3. knjiž., redko razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede izvor besede 4. lingv. tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljava primernika iz osnovnika; izpeljava iz glagola ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo; muz. srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo ♪
  22.      izpís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od izpisati: izpis neznanih besed / izpis iz šole 2. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpise; povečati gradivo za slovar z izpisi iz časopisov in strokovne literature / delo pozna le po izpisih povzetkih ● izpis iz rojstne matične knjige izpisek iz rojstne matične knjige ◊ lingv. popolni izpis besedila pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi ♪
  23.      izpít  -a m (ȋ) postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo ♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli ♪
  24.      izpríjenost  tudi spríjenost -i ž (ȋ) značilnost izprijenega človeka: prizadela ga je izprijenost tega mladega fanta / moralna, spolna izprijenost / izprijenost značaja / po mestih se je pojavila velika izprijenost ♪
  25.      izpustíti  -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ȋ í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe ◊ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti ♪

   140 165 190 215 240 265 290 315 340 365  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA