Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

JIT (123-147)


  1.      prigospodínjiti  -im dov. (í ȋ) z gospodinjenjem priti do česa: denar za dopust je prigospodinjila ♪
  2.      prijateljíti se  -ím se nedov. (ȋ í) knjiž. sklepati prijateljsko razmerje: mladi ljudje se hitro prijateljijo ♪
  3.      priklejíti  -ím tudi prikléjiti -im dov., prikléjil (ȋ í; ẹ̑) pritrditi s klejem: priklejiti letev ♪
  4.      prikrojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od prikrojiti: prikrojitev besedila, scene ♪
  5.      prikrojíti  -ím dov., prikrójil (ȋ í) 1. vsebinsko spremeniti glede na kaj: odgovor je prikrojil tako, da je bil jasen in razumljiv vsem; prikrojiti podatke tako, da so uporabni; prikrojiti navodila po svoje / prikrojiti tuje ideje domačim razmeram prilagoditi; besedilo je za tisk nekoliko prikrojil priredil 2. redko ukrojiti, skrojiti: sama je prikrojila obleko prikrojèn -êna -o: način življenja je prikrojen razmeram; imela je lepo prikrojeno obleko; nova stanovanja so prikrojena vsem potrebam ♪
  6.      pripojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pripojiti: pripojitev tujega ozemlja ♪
  7.      pripojíti  -ím dov., pripójil (ȋ í) narediti, da postane kaj sestavni del česa: pripojiti sosednje ozemlje k svoji državi / tej delovni organizaciji so pripojili več manjših pripojèn -êna -o: na novo pripojene pokrajine ♪
  8.      prispojíti  -ím dov., prispójil (ȋ í) redko spojiti s čim: en del je prispojil k drugemu ♪
  9.      prisvojítelj  -a m (ȋ) kdor si kaj prisvoji: prisvojitelj tujega premoženja ♪
  10.      prisvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od prisvojiti si: nezakonita prisvojitev; ozemeljska prisvojitev; prisvojitev stvari / prisvojitev znanja ♪
  11.      prisvojíti si  -ím si dov., prisvójil si (ȋ í) 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: protizakonito si prisvojiti posestvo; s poneverjanjem si je prisvojil večjo vsoto / prisvojiti si oblast / človek si je prisvojil veliko naravnih bogastev 2. knjiž. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: tega spoznanja si ni mogel prisvojiti; površno si prisvojiti filozofske ideje / prisvojiti si nove navade, spretnosti pridobiti 3. knjiž. naučiti se, priučiti se: prisvojiti si nove besede, pravilno izreko; prisvojiti si tuj jezik / besedilo dobro razumeti in si ga prisvojiti spoznati prisvojíti zastar. prisoditi, pripisati: niso se mogli odločiti, komu naj prisvojijo zmago ● zastar. knezu je prisvojil veliko novih ozemelj osvojil, pridobil prisvojèn -êna -o: površno prisvojene ideje; nezakonito prisvojena lastnina; prisvojeno znanje ♪
  12.      prisvojítven  -a -o (ȋ) pridevnik od prisvojitev: vzeti kaj s prisvojitvenim namenom ♪
  13.      pritajíti  -ím dov., pritájil (ȋ í) 1. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikriti: pritajiti komu dolg, dejansko stanje / pritajiti denar // narediti, da kdo česa ne more opaziti: pritajiti svoja čustva; pritajila je veselje ob njegovem obisku 2. zmanjšati intenzivnost česa: pritajil je glas, ko jo je povabil na prvi sestanek; bolečina se je pritajila / vsi so v pričakovanju pritajili dihanje zadržali pritajíti se 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: ko je zagledal mater, se je pritajil; sovražniki so se le pritajili; ptič se je pritajil v vejah / pritajiti se za drevo, grm skriti se 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ni se spremenil, le pritajil se je / spet se je pritajila, ko bi morala kaj reči pritajèn -êna -o: pritajen dih; govoriti s pritajenim glasom; pritajen jok; prisl.: pritajeno govoriti, vzdihovati; na vrata je pritajeno potrkalo; pritajeno priti ♪
  14.      privzgojíti  -ím dov., privzgójil (ȋ í) 1. z vzgojo povzročiti, da kdo pridobi določeno, zlasti pozitivno lastnost: privzgojiti otroku delovne navade; privzgojiti komu občutek odgovornosti; privzgojiti si čut za red 2. z vplivanjem doseči, da dobi rastlina, žival določeno lastnost: privzgojiti drevesu nižje deblo privzgojèn -êna -o: prirojene in privzgojene lastnosti ♪
  15.      razdvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razdvojiti: razdvojitev stranke / razdvojitev pretepačev ♪
  16.      razdvojíti  -ím dov., razdvójil (ȋ í) ločiti v dele, skupine: nasprotja, spori so razdvojili stranko; podjetje se je razdvojilo / naše moči so se razdvojile razcepile ∙ knjiž. razdvojiti deželo razdeliti, razkosati // spraviti narazen: razdvojiti pretepača // knjiž. ločiti: razdvojiti meso od kosti / tudi smrt naju ne more razdvojiti / skušal je ugotoviti, kaj je prijatelja razdvojilo razdvojíti se zastar. spreti se: večkrat se je razdvojil s sosedi razdvojèn -êna -o 1. deležnik od razdvojiti: razdvojena stranka 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razdvojen človek; biti, postati razdvojen / duševno, notranje razdvojen ♪
  17.      razgnojíti se  -ím se dov., razgnójil se (ȋ í) nav. 3. os. zelo se ognojiti: rana se je razgnojila ♪
  18.      razklejíti  -ím tudi razkléjiti -im dov., razkléjil (ȋ í; ẹ̑) odstraniti lepljive, klejaste snovi iz česa: razklejiti kosti ♦ les. razklejiti spah odstraniti iz njega klej; tekst. razklejiti surovo svilo degumirati ♪
  19.      razkrojíti  -ím dov., razkrójil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da snov preide v svoje sestavine: želodčna kislina razkroji hrano; kačji strup razkroji kri; les, listje se razkroji; truplo se počasi razkroji / s kuhanjem vitamine razkrojimo uničimo // kem. narediti, povzročiti, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: bakterije razkrojijo beljakovine; voda se pri visoki temperaturi razkroji v vodik in kisik / kemično razkrojiti 2. knjiž. povzročiti, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: nesoglasja so razkrojila stranko; pren. nasprotja so razkrojila naše moči 3. knjiž. narediti, povzročiti, da česa ni več: sonce je razkrojilo meglo; megla se je že razkrojila / razkrojiti se v nič; pren. njena čustva so se razkrojila razkrojèn -êna -o: razkrojena snov; organizacija je razkrojena ∙ knjiž., redko duševno, notranje razkrojen človek razdvojen, razklan ♪
  20.      razmejítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razmejiti: razmejitev zemljišč / upravna razmejitev; razmejitev med državama / razmejitev književnih zvrsti ♪
  21.      razmejíti  -ím dov., razméjil (ȋ í) določiti, označiti mejo med čim: razmejiti zemljišča / razmejiti države / razmejiti realizem in naturalizem / razmejiti dobro od slabega ločiti ♪
  22.      razmejítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razmejitev: razmejitvena črta / razmejitvena komisija ♪
  23.      razslojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razslojiti: gospodarska, socialna razslojitev družbe ♪
  24.      razslojíti  -ím dov., razslójil (ȋ í) povzročiti nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom: gospodarski razvoj je razslojil kmečko prebivalstvo; družba se je razslojila // povzročiti nastanek razlik pri čem sploh: različni interesi članov so stranko kmalu razslojili / razseljevanje je prej enoten jezik razslojilo razslojèn -êna -o: razslojeni kmetje; žargonsko razslojen jezik ♪
  25.      razstrojíti  -ím dov., razstrójil (ȋ í) knjiž. povzročiti razkroj, razpad: razstrojiti organizacijo; harmonija se je sčasoma razstrojila razstrojèn -êna -o: razstrojeni živci ♪

   1 23 48 73 98 123 148 173 198 223  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA