Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

JI (6.226-6.250)


  1.      enôtiti  -im nedov. (ō ȏ) 1. delati kaj enotno: enotiti izreko; ljudje se počasi enotijo v neko sivo brezobličnost 2. knjiž. družiti, povezovati: občutek osamljenosti jih enoti ♪
  2.      ênovalénten  -tna -o prid. (ē-ẹ̑) kem. ki lahko veže en atom vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali ju zamenja v spojini: enovalentni alkohol; enovalentni atomi, radikali ♪
  3.      enoveljáven  -vna -o prid. (á ā) publ. neizpodbiten, neovrgljiv: poskusi niso dali enoveljavnih rezultatov enoveljávno prisl.: upravičenost takšnega sklepa je mogoče enoveljavno dokazati ♪
  4.      enovít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota 3. knjiž. skladen, harmoničen: enoviti gibi telovadcev ♪
  5.      ênovŕsten  -tna -o prid. (ē-ȓ) postavljen v eni vrsti: enovrstna razporeditev / enovrstni plašč, suknjič plašč, suknjič z gumbi v eni vrsti ♪
  6.      entelehíja  -e ž (ȋ) filoz. gibalo smotrnega razvoja česa do popolne, dovršene oblike: razpravljati o entelehiji ♪
  7.      éntlati  -am nedov. (ẹ̑) obrt. s cikcak vbodi, navadno strojno, šivati čipke, vložke na blago: zna entlati // s cikcak vbodi, navadno strojno, robiti blago: prt sem dala entlati / entlati notranji rob obleke éntlan -a -o: obleka je entlana ♪
  8.      enunciácija  -e ž (á) knjiž. javna objava, razglas: politična enunciacija; enunciacija znanega politika; programatična enunciacija stranke ♪
  9.      eocénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eocen: eocenski fliš; eocenske usedline / eocenski kopitarji ♪
  10.      éo ípso  prisl. (ẹ̑-ȋ) knjiž. samo po sebi: vse, kar je starega, ni eo ipso zanič ♪
  11.      epicikloída  -e ž (ȋ) geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po zunanji strani drugega kroga ♪
  12.      epidemíja  -e ž (ȋ) nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni: epidemija izbruhne; virus influence povzroča hude epidemije; epidemija črnih koz, tifusa je zahtevala veliko smrtnih žrtev; pren. atomsko epidemijo bo težko zajeziti; epidemija huliganstva ♪
  13.      epidêrmis  -a m (ȇ) anat. plast celic na površini kože; (kožna) povrhnjica: opazovati epidermis pod mikroskopom // bot. plast celic na površini neolesenelih rastlinskih organov ♪
  14.      epidiaskóp  tudi epidiaskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik ali diapozitivov: šola ima epidiaskop in filmski projektor ♪
  15.      epifenomén  -a m (ẹ̑) knjiž. pojav, ki spremlja glavni pojav, sopojav: epifenomeni družbenoekonomskih tvorb ♪
  16.      epifít  -a m (ȋ) bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas ♪
  17.      epifíza  -e ž (ȋ) anat. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza ♪
  18.      epigráf  -a m (ȃ) knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah ♪
  19.      epigramátik  -a m (á) knjiž. kdor piše epigrame, puščičar ♪
  20.      epigramátika  -e ž (á) lit. epigramatična dela, epigrami: Prešernova epigramatika; zajedljiva epigramatika ♪
  21.      epilóg  -a m (ọ̑) lit. posebni, zaključni del kakega literarnega dela: v epilogu piše avtor o nastanku knjige; prolog in epilog; drama v treh dejanjih z epilogom; pren., publ. dejanje je dobilo svoj epilog pred sodiščem ♪
  22.      episkóp  tudi episkòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik: klub je dobil nov televizijski sprejemnik in episkop ♪
  23.      epístola  -e ž (ȋ) knjiž. slovesno pismo, poslanica o določenem problemu, navadno v verzih: Horacijeve epistole o pesništvu / Župančičeva Velikonočna epistola sinu ♦ rel. odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; berilo ♪
  24.      epitáf  -a m (ȃ) knjiž. besedilo mrtvemu na nagrobniku; nagrobni napis: prebiral je epitafe na pokopališču / pesnik si je sam napisal epitaf; Župančičev epitaf na grobnici narodnih herojev // nagrobnik z napisom: epitafi, vzidani v steno ♪
  25.      epitél  tudi epitélij -a m (ẹ̑; ẹ́) anat. plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica: enoplastni, večplastni epitel; epitel bronhialnih kanalov / kožni epitel epidermis ♪

   6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA