Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

JI (28.126-28.150)


  1.      trobéntati  -am nedov. (ẹ̑) 1. igrati (na) trobento: trobentač trobenta 2. ekspr. glasno, doneče se usekovati: ves dan že smrka in trobenta / trobentati z nosom 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo govoriti, pripovedovati: o svojih uspehih trobenta po vsem mestu / nehajte že trobentati neumnosti trobentajóč -a -e: trobentajoč glas ♪
  2.      trobezljánje  -a [bǝz in bez] s (ȃ) glagolnik od trobezljati: težko prenašamo njihovo trobezljanje / neumno trobezljanje ♪
  3.      trobílo  -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa ♪
  4.      trobíti  in tróbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba ♪
  5.      tróbka  -e ž (ọ̄) knjiž., redko hupa: dajati znake s trobko ♪
  6.      tróblja  -e ž (ọ̑) 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja ◊ med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas ♪
  7.      trobljáj  -a m (ȃ) posamezen glas pri trobljenju: trije trobljaji lovskega roga so naznanili konec lova; glasen, zategel trobljaj ♪
  8.      trobójnica  -e ž (ọ̑) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trobojnico; francoska trobojnica; trobojnica z rdečo zvezdo ♪
  9.      tróedín  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) knjiž. ki je iz treh enot, delov in hkrati enoten, nedeljiv: troedina celota / troedini ideal resnice, dobrote in lepote / troedina država ♦ rel. troedini Bog tri božje osebe kot en sam Bog; zgod. troedina kraljevina kraljevina, ki naj bi po hrvatskem političnem programu po letu 1848 združevala Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo ♪
  10.      troféja  -e ž (ẹ̑) 1. kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage: v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje; trofeje pri primitivnih ljudstvih / vojne trofeje // uplenjena divjad ali kak njen značilni del: v lovski sobi imajo razstavljene trofeje / lovska trofeja 2. kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno na športnem tekmovanju: v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje; boriti, potegovati se za trofejo; osvojiti trofejo / športne trofeje ♪
  11.      tróglàv  in trógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima tri glave: troglavo božanstvo / v pravljicah troglavi zmaj; pren. troglava gora ♦ anat. troglava mišica mišica, ki ima na enem koncu tri krake ♪
  12.      troglodít  -a m (ȋ) 1. človek, ki prebiva v jamah, votlinah: jamska bivališča trogloditov; prazgodovinski trogloditi 2. knjiž., ekspr. grob, neizobražen človek: ta človek je pravi troglodit ♪
  13.      trohéj  -a m (ẹ̑) lit. dvozložna stopica s prvim poudarjenim in drugim nepoudarjenim zlogom: troheji z anakruzo; verz s trohejem v zadnji stopici ♪
  14.      trôhica  -e ž (ó) manjšalnica od troha: porabila je zadnjo trohico moke / niti trohice prahu ni na policah prav nič / vlili so jim trohico upanja / trohico vplivati na kaj ∙ ekspr. niti trohice nismo razumeli prav nič ♪
  15.      trohnív  -a -o prid. (ȋ í) star. trohljiv: trohniv les; trohnivo telo / trohniv štor trhel ♪
  16.      tróimén  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) knjiž. ki ima tri (različna) imena: troimena reka ♦ polit. troimeni narod v stari Jugoslaviji, po pojmovanju nekaterih političnih skupin narod, ki ga sestavljajo Srbi, Hrvati in Slovenci ♪
  17.      trój  -a -e štev. (ọ̑) 1. ki je treh vrst: pri njem so bili troji delavci: zidarji, pleskarji in tesarji; v tej gostilni točijo troje vino 2. pri množinskih samostalnikih izraža število tri: raztrgal je troje hlače; dozdaj je tekmoval s trojimi smučmi ♪
  18.      trojánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Trojo: trojansko prebivalstvo / trojanska zgodovina ∙ knjiž. trojanski konj kar s prevaro, zvijačo pride v kaj, da to od znotraj oslabi, uniči ♪
  19.      trójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka tri: obkrožiti trojko / na tej progi vozi trojka tramvaj, avtobus številka tri ∙ žarg., med. izpuliti trojko podočnik 2. pog. pozitivna ocena, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobro: dobiva same trojke; v angleščini ima trojko 3. skupina treh oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo: najboljša trojka je bila nagrajena; združevati se v dvojke in trojke / rudarska trojka 4. v ruskem okolju vprega s tremi konji: peljati se s trojko; hitre trojke / prodati trojko / ruska trojka 5. skupina treh izžrebanih številk pri lotu: imeti eno peterko in dve trojki 6. igralna karta s tremi znaki: križeva trojka ◊ alp. plezalna tura tretje težavnostne stopnje; etn. ljudski ples v dvočetrtinskem taktu, znan v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem; igr. napovedana vrednost pri igri na karte glede na moč igralčevih kart; šport. element umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec v vrhu vsakega kroga obrat za 180° proti središču kroga ♪
  20.      trójnik  -a m (ọ̑) tretji izvod, tretji primerek originalne listine ali predmeta: trojnik računa / izdati potrdilo v trojniku v treh izvodih ♪
  21.      trójstvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. skupina treh izrazov, pojmov: razvijati šolstvo v skladu s trojstvom družba, ekonomika in kultura 2. trojnost: trojstvo nalog ♪
  22.      trólíst  -a m (ọ̑-ȋ) knjiž. list, sestavljen iz treh lističev: deteljni, hrastovi trolisti ♦ um. trilist ♪
  23.      trómêja  -e ž (ọ̑-é) stikališče treh mej: približevati se tromeji / tromeja med Jugoslavijo, Italijo in Avstrijo / tromeja parcel ♪
  24.      trón  -a m (ọ̑) nižje pog. prestol: kralj sedi na tronu; tron z baldahinom / vladarski tron ∙ star. stopiti pred božji tron umreti ♪
  25.      trónítnik  -a m (ọ̑-ȋ) nekdaj trinitnik: suknjič, vreča iz tronitnika ♪

   28.001 28.026 28.051 28.076 28.101 28.126 28.151 28.176 28.201 28.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA