Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

JI (16.826-16.850)


  1.      ostríči  ostrížem dov., ostrízi ostrízite; ostrígel ostrígla (í) skrajšati, odstraniti lase, dlako: brivec ga je obril in ostrigel; ostriči ovco; noče se ostriči; dolge lase so ji ostrigli / lepo, pravilno jo je ostrigla postrigla ∙ sosedovo hčerko so partizani ostrigli ostrigli so jo za kazen, ker se je družila z okupatorjevimi vojaki; ostrigli so ga na balin do golega; ostriči se na krtačo ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci // nav. ekspr. s škarjami porezati, odrezati: ostriči otroku nohte / ostriči peruti ostrížen -a -o: umit in ostrižen; lase je imel zelo na kratko ostrižene ♪
  2.      ostrígar  -ja m (ȋ) kdor išče, nabira ostrige: ostrigarji so živeli v kolibah na peščenih otokih ◊ bot. užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike, Pleurotus ostreatus ♪
  3.      ostrína  -e ž (í) 1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno 2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa ● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje ◊ fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih ♪
  4.      ostríti  -ím nedov., ostrèn (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe // dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni // delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho // delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest ● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja ♪
  5.      ostrižíšče  -a s (í) prostor, kjer gojijo ostrige: ostrižišče je bilo prazno / veliko ostrižišče kraj, prostor, kjer je mnogo ostrig ♪
  6.      ostróga  -e ž (ọ̄) 1. nav. mn. priprava na jahalnih škornjih za spodbadanje konja: ostroge žvenketajo; pripenjati ostroge; zbosti z ostrogami 2. nar. robida, robidnica: nabirati ostroge ◊ bot. cevasti del venčnih listov nekaterih rastlin, v katerem nastaja nektar; nav. mn., zool. roženi izrastek na nogah nekaterih ptičjih samcev, zlasti petelina ♪
  7.      ostroglàv  in ostrogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) knjiž. ki ima koničasto, šilasto glavo: ostroglav človek / ostroglavi žeblji ♪
  8.      ostrokóten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki ima ostre kote: ostrokotne črke ♦ geom. ostrokotni trikotnik trikotnik, ki ima vse kote ostre ♪
  9.      ostrolístnica  -e ž (ȋ) nestrok. bodika, božji les ♪
  10.      ostronós  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima oster, koničast nos: ostronosa ženica / ostronos obraz ♪
  11.      ostroúh  -a -o prid. (ȗ ū) knjiž. ki ostro, zelo dobro sliši: ostrouhi dečki so ga že od daleč zaslišali ♪
  12.      ostroúmje  -a s (ȗ) knjiž. ostroumnost: svoje trditve podpira z velikim ostroumjem ♪
  13.      ostrovíden  -dna -o prid. (í ȋ) ki ostro, zelo dobro vidi: ostrovidni fantje so ga zagledali že v daljavi; ostrovidni Indijanci // knjiž. ki zna ostro, zelo dobro opazovati: odgovornost ga je naredila ostrovidnega ♪
  14.      ostrovídnost  -i ž (í) lastnost ostrovidnega človeka: ostrovidnost Indijancev je znana / knjiž. duhovna, psihološka ostrovidnost ♪
  15.      ostrozób  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima ostre zobe: ostrozobi psi, zajci / ostrozobi gorski grebeni ∙ knjiž., ekspr. ostrozoba zloba velika, huda ♪
  16.      ostróžen  -a -o prid. (ọ̑) ki ima (nadete) ostroge: ostroženi škornji ♦ bot. ostroženi venčni listi listi, ki se podaljšujejo v ostrogo ♪
  17.      ostróžnik  -a m (ọ̑) bot. rastlina z raznobarvnimi cveti, katerih listi so podaljšani v ostrogo, Delphinium: gojiti ostrožnike / poljski ostrožnik ♪
  18.      ostúda  -e ž (ȗ) knjiž. 1. gnus: zdelo se mu je, da bo bruhal od ostude 2. kar vzbuja gnus: take ostude ni mogel jesti // ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: ta zlobna ostuda ne bo zmagala 3. v povedno-prislovni rabi izraža gnusnost, zoprnost česa: ostuda je, če tako ravnaš ♪
  19.      óstvar  -ja m (ọ̑) 1. rib. kdor lovi z ostmi: veslači in ostvarji 2. nav. mn., zool. morski členonožci s šestimi pari nog in z zadkom, podaljšanim v ost, Xiphosura: ostvarji in kačice ♪
  20.      ostvarítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ostvariti: ostvaritev načrtov, nalog / ostvaritev idealov; v tem je videl ostvaritev svojih želj / prišlo je do ostvaritve pravičnega reda / pomembna umetniška ostvaritev stvaritev, dosežek; ostvaritev društva ustanovitev ♪
  21.      ostváriti  -im dov. (á ā) 1. knjiž. uresničiti, izvesti, izpolniti: ostvariti ideje, načela, načrt; predlog se je nazadnje ostvaril / ostvariti sanje, želje 2. publ. imeti, doseči: podjetje je v tem letu ostvarilo precejšen dohodek; ostvariti možnosti za hitrejši razvoj / ostvariti narodno kulturo ostvárjen -a -o: ostvarjeni dohodki; ostvarjena zamisel; s tem je bilo samoupravljanje ostvarjeno ♪
  22.      ostvárjati  -am nedov. (á) 1. knjiž. uresničevati, izvajati, izpolnjevati: ostvarjati ideje, načrte, zamisli / ostvarjati želje 2. publ. imeti, dosegati: ostvarjati dohodek; ostvarjati možnosti za kaj / ostvarjati svojo književnost ♪
  23.      osúmljati  -am nedov. (ú) vzbujati, izražati sum o kom: nikoli ni osumljal ljudi / osumljali so jih, da imajo zveze s partizani sumili ♪
  24.      osúpiti  -im dov. (ú ȗ) knjiž. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi; osupniti: njegov jezni pogled jo je osupil; govornikove besede so poslušalce osupile; brezoseb. osupilo jo je, da se je že vrnil osúpljen -a -o: osupljen ženski glas ♪
  25.      osúpljati  -am nedov. (ú) nav. ekspr. delati, povzročati, da se kdo zelo čudi: hiša ga je osupljala s svojo razkošnostjo; nova odkritja ga vedno znova osupljajo ∙ publ. podatek, da se je večina diplomantov zaposlila v tujini, osuplja vznemirja, skrbi osupljajóč -a -e: občinstvo je navdušila osupljajoča izrazna moč igralcev ♪

   16.701 16.726 16.751 16.776 16.801 16.826 16.851 16.876 16.901 16.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA