Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

JAT (8.690-8.714)


  1.      vtépati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem spravljati v kaj: vtepati rumenjake v testo 2. ekspr. s strogim ravnanjem dosegati, da dobi kdo kako lastnost: vtepati ljudem pamet; vtepati pokorščino; poslušnost so mu vtepali s palico // navadno v zvezi vtepati v glavo z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem dosegati, da se kdo česa nauči, si zapomni: vtepati komu angleščino, slovnico v glavo; vtepati si znanje v glavo ♪
  2.      vtíčnica  -e ž (ȋ) priprava, v katero se vtakne vtič za povezavo porabnika z električnim omrežjem: zamenjati vtičnico; vtakniti vtič v vtičnico ♦ elektr. podaljševalna, varnostna vtičnica // priprava na električni napravi, v katero se vtakne vtič za povezavo česa z njo: antenska vtičnica na televizorju; radio z vtičnico za slušalke ♪
  3.      vtihotápljanje  -a s (á) glagolnik od vtihotapljati: vtihotapljanje mamil / vtihotapljanje vohunov v organizacijo / vtihotapljanje novih nazorov ♪
  4.      vtíkati  -am nedov. (ȋ) 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati // dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase // ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih // vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje ● ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo vtíkati se ekspr. 1. vmešavati se: otroci so se radi vtikali v pogovor; tašča se vtika v vzgojo / brez potrebe se vtikaš vmes ∙ ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja 2. vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu: pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj; v vsako žensko se vtika ♪
  5.      vtírati  -am nedov. (ȋ ȋ) z drgnjenjem spravljati v kaj: vtirati mazilo v kožo / zastar. vtirati telo z dišečimi olji natirati ♪
  6.      vtískati  -am nedov. (í) 1. s pritiskanjem spravljati v kaj: vtiskati koščke sadja v testo / naprava vtiska zrak v pljuča 2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem: vtiskati nogo v pesek; vtiskati model v vosek // s pritiskanjem delati kaj v kaj: vtiskati znake na kovance 3. ekspr. z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtiskati komu v zavest, da je potreben 4. povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost: stare hiše vtiskajo mestu posebno podobo / publ. napredek vtiska deželi svoj pečat vtískati se 1. zaradi pritiska prodirati v kaj: kamenje se vtiska v podplate 2. ekspr. prihajati v notranjost, duševnost koga: dogodki so se mu nehote vtiskali v spomin ♪
  7.      vtiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s pritiskanjem spravljati v kaj: vtiskovati semena v zemljo; vtiskovati kaj globoko v pesek 2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem: vtiskovati model v pesek; vtiskovati roko v sneg // s pritiskanjem delati kaj v kaj: vtiskovati črke v glino; vtiskovati okraske v vosek / vtiskovati vzorec v papir, usnje 3. ekspr. z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtiskovati komu v zavest, naj se bojuje do zmage / vtiskovati komu v spomin vrstni red opravil 4. delati, povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost: dramatik vtiskuje živalim in pravljičnim bitjem človeške lastnosti / publ. njegovi pripovedi vtiskuje pečat velika angažiranost vtiskováti se zaradi pritiska prodirati v kaj: stopala so se mu vtiskovala globoko v pesek ♪
  8.      vtovárjanje  -a s (á) glagolnik od vtovarjati: vtovarjanje sadja in zelenjave ♪
  9.      vulgáren  -rna -o prid., vulgárnejši (ȃ) 1. ki se glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerno vede, govori; prostaški, grob: vulgaren človek; ta ženska je precej vulgarna // ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimeren: vulgaren izraz; vulgaren jezik / vulgarno posmehovanje zelo neprimerno, žaljivo 2. ki obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: vulgarna kritika; vulgarna umetnost / ekspr. vulgarni marksist // preveč poenostavljen, preprost: vulgarna predstava o življenju; vulgarno primerjanje možganov s telefonskim aparatom 3. knjiž. domač, ljudski: rastlina ima vulgarno ime velikonočnica // navaden, vsakdanji: vulgarne človekove potrebe; ukvarjati se mora s samimi vulgarnimi rečmi ◊ filoz. vulgarni materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni; lingv. vulgarna latinščina neknjižna, pogovorna zvrst latinščine vulgárno prisl.: vulgarno se izražati ♪
  10.      vulgarízem  -zma m (ȋ) 1. knjiž. preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavanje, prikazovanje: izogibati se vulgarizmu 2. lingv. beseda, ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerna: uporabljati vulgarizme ♪
  11.      vulgarizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati kaj vulgarno: surovi izrazi pogovor vulgarizirajo 2. prikazovati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: take razlage teorijo vulgarizirajo / vulgarizirati Cankarjevo sporočilo v parolo poenostavljati vulgarizíran -a -o: vulgarizirana oblika teorije ♪
  12.      vulkanizêr  -ja m (ȇ) kdor vulkanizira: odpeljati pnevmatiko k vulkanizerju / gumarji in vulkanizerji ♪
  13.      vzbesnéti  -ím dov., vzbêsni in vzbésni (ẹ́ í) postati besen: vzbesnel je in začel razbijati posodo; vzbesnela je zaradi njegove trdosrčnosti; spet, takoj vzbesneti / ekspr. reka ob nalivih vzbesni vzbesnèl in vzbesnél -éla -o: vzbesnel človek ♪
  14.      vzbrstéti  -ím dov. (ẹ́ í) narediti brste: okrasno grmovje je čez noč vzbrstelo / popje je vzbrstelo že marca se je odprlo / ekspr. pod nosom so mu vzbrstele brčice zrasle; pren., ekspr. med njima vzbrsti ljubezen, prijateljstvo; javno življenje je takrat bujno vzbrstelo ♪
  15.      vzbújanje  -a s (ú) glagolnik od vzbujati: vzbujanje zadovoljstva; vzbujanje skrbi / vzbujanje dvomov; vzbujanje pozornosti ♪
  16.      vzbúna  -e ž (ȗ) zastar. alarm: taborovodja je zapiskal vzbuno / vzbuna se je začela ob dveh / vpiti, zvoniti na vzbuno z vpitjem, zvonjenjem opozarjati na pripravljenost na bližajočo se nevarnost ♪
  17.      vzbúrjanje  -a s (ú) glagolnik od vzburjati: vzburjanje živcev; vzburjanje z dotiki / vzburjanje domišljije ♪
  18.      vzburkávati  -am nedov. (ȃ) večkrat vzburkati: veter vzburkava morsko gladino // ekspr. vznemirjati, razvnemati: strasti ga vzburkavajo ♪
  19.      vzcvétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) začenjati cveteti: sadno drevje že vzcveta; pren., ekspr. na obrazu ji vzcveta lepota ♪
  20.      vzcvetévati  -am nedov. (ẹ́) 1. vzcvetati: rože na vrtu že vzcvetevajo 2. ekspr. začenjati dobivati (zelo) zdrav, lep videz: dekle vzcveteva 3. ekspr. postajati gospodarsko uspešen: mesto vzcveteva / gospodarstvo ponovno vzcveteva // začenjati se pojavljati v veliki meri: v deželi vzcveteva umetnost // začenjati se pojavljati sploh: v srcu ji vzcveteva upanje / na obrazu mu vzcveteva ljubezniv nasmeh ljubeznivo se nasmiha ♪
  21.      vzdévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dajati, določati: jeziku, v katerem mu teče beseda, vzdeva ime materinščina; vzdevati si vzdevke ♪
  22.      vzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje ● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili vzdigováti se 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje ● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta ♪
  23.      vzdihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu // ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa 2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo ● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil vzdihováje stil. vzdihujé: vzdihovaje opravljati neprijetno delo vzdihujóč -a -e: vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce ♪
  24.      vzdráženje  -a s (ā) glagolnik od vzdražiti: vzdraženje živca; hitrost, stopnja vzdraženja / spolno vzdraženje / prevajati vzdraženje; širjenje vzdraženja / vzdraženje otrokove domišljije ♪
  25.      vzdŕžen  -žna -o prid., vzdŕžnejši (r̄) 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno ♪

   8.565 8.590 8.615 8.640 8.665 8.690 8.715 8.740 8.765 8.790  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA