Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

JAT (8.076-8.100)


  1.      tújstvo  -a s (ū) 1. kar je miselno, duhovno tuje, nedomače: upirati se tujstvu; mladina se izgublja, ekspr. tone v tujstvu / očitali so mu tujstvo tuj izvor, tuje poreklo 2. lastnost, stanje koga, ki je kje tuj: zavedati se svojega tujstva v mestu / opozarjati na tujstvo njegove umetnosti ● ekspr. priseljeno tujstvo priseljeni tujci ♪
  2.      túlec  -lca m (ȗ) 1. cevasta priprava a) za hranjenje, nošenje puščic: obesiti si tulec čez rame; potegniti puščico iz tulca b) za hranjenje, nošenje česa sploh: spraviti šivanke v tulec; izročiti komu diplomo v tulcu; kovinski, plastičen tulec / tulec za kvačko; tulec za zobno ščetko c) kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle: vojaki so pobirali tulce; stresti smodnik iz tulca; medeninast tulec // cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi: svinčnik, podaljšan s tulcem; vtakniti svečo v tulec svečnika / nekdaj tulec za cigarete papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta // kar ima cevasto obliko sploh: zviti papir v tulec / model (za potico) s tulcem 2. redko tuljava: naviti sukanec na tulec / tekstilni tulec 3. knjiž. tok: tulec za očala / tulec za pištolo 4. knjiž., redko kornet: kepica sladoleda v tulcu / testeni tulec 5. teh. kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os: povezati, stisniti s tulcem / spojni tulec; tulci vezalk za čevlje 6. obrt. polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk: valjati tulce; klobučevinasti tulci / moški, ženski tulec // temu polizdelku podobno pokrivalo: pokriti si glavo s tulcem ◊ bot. večji ovršni list, ki obdaja socvetje; igr. beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše besede; lov. past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival; zool. trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa ♪
  3.      tulíti  in túliti -im nedov. (ȋ ú) 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali 3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal 4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu ● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje tulé knjiž.: veter je tule pihal od juga tuleč tulèč -éča -e: zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica ♪
  4.      túliti se  -im se nedov. (ú ū) 1. ekspr. kriviti se, upogibati se: plamenčki migotajo, se tulijo 2. ekspr. prikrivati se, skrivati se: zdaj se naj nihče več ne tuli / čelo se tuli pod gostimi lasmi 3. nar. stiskati se, privijati se: maček se tuli k peči ♪
  5.      túlka  -e ž (ȗ) teh. kratki cevi podoben strojni element: natakniti tulko na iglo, os; napeljati nit skozi tulko / ležajna, navijalna tulka ♪
  6.      tún  -a m (ȗ) morska riba z osmimi majhnimi rumenimi plavutmi na zgornji in spodnji strani repa pred repno plavutjo: tuni se drstijo; jata tunov ♪
  7.      tunára  -e ž (ȃ) 1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: ribiči polagajo iz tunare mrežo / tunara na vesla 2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: jata tunov je zaplavala v tunaro ♪
  8.      tunél  -a m (ẹ̑) 1. pog. cevast prostor pod zemljo, urejen za železniški, cestni promet; predor: vlak prihaja iz tunela; peljati se skozi tunel / graditi, prebijati tunel / cestni, železniški tunel // navadno s prilastkom kar je podobno temu prostoru: pot je bila speljana skozi tunel iz vinskih trt 2. cevasta naprava med dvema objektoma, namenjena za prehod: tunel med vesoljskima ladjama ◊ agr. tunel naprava iz lahkega ogrodja, preko katerega je napeta folija, za uravnavanje, pospeševanje rasti; navt. tunel polkrožni prostor, skozi katerega vodi vijačna gred iz stroja do krme, predor; teh. aerodinamični tunel veliki cevi podobna naprava, v kateri se ustvarjajo zračni tokovi za določanje aerodinamičnih lastnosti letal, avtomobilov s pomočjo meritev na modelih; vetrovnik ♪
  9.      túnkati  -am nedov. (ȗ) pog. 1. potapljati, pomakati: tunkati glavo v morje / pazi se ga, rad tunka; fantje se tunkajo / tunkati vrečko s čajem v vrelo vodo 2. navadno v zvezi z v spravljati koga v neprijeten, zapleten položaj, stanje: v službi je takrat sebe reševal, njega pa tunkal / drug drugega so tunkali noter ♪
  10.      túrčati  -am nedov. (ȗ) star. pobijati: mučili so jih in turčali ◊ etn. trkati pirhe ♪
  11.      turízem  -zma m (ȋ) pojav, da kdo potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha, razvedrila: proučevati turizem; domači, inozemski turizem / turizem narašča / avtomobilski, jahtni turizem; izletniški, nakupovalni, obmejni, zimski turizem / individualni turizem pri katerem je organizator turist, skupina turistov, ne agencija; kmečki turizem pri katerem bivajo turisti pri kmetu, na kmetih; kongresni turizem v zvezi s kongresi, zborovanji // gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z zadovoljevanjem potreb turistov, nudenjem uslug turistom: podpirati turizem; ukvarjati se s turizmom; dohodek države od turizma; strokovnjak za turizem / delavci v turizmu turistični delavci ♦ tur. prehodni turizem ki se ukvarja s prehodnimi gosti; stacionarni turizem za katerega je značilno daljše bivanje turistov v določenem kraju ♪
  12.      túrštvo  -a s (ú) lastnosti, značilnosti Turkov: v pesnitvi je čutiti pravo turštvo / vpliv turštva turške kulture, miselnosti ● ekspr. obsojati turštvo teh divjakov brezobzirno nasilje, ravnanje ♪
  13.      tvár  -í ž (ȃ) knjiž. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov: spreminjati tvar / mrtva, živa tvar ♪
  14.      tvarína  -e ž (í) knjiž. 1. snov, materija: telesa so iz tvarine; les je heterogena tvarina / eksplozivne, gorljive tvarine 2. snov, material: zlato in druge tvarine za okrasne izdelke / odvažati tvarino 3. snov, gradivo: urejati tvarino; ima dovolj tvarine za razpravo 4. (učna) snov, vsebina: poglobiti se v tvarino / za izpit je ponovil vso učno tvarino ♪
  15.      tvégati  -am dov. in nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. za dosego cilja iti v nevarnost a) da se doživi kaj nezaželenega, slabega: nikoli ne tvega, igra zelo previdno; drzni, pogumni tvegajo; kdor gre v gorečo hišo, tvega, da se zaduši / tvegati napad; ni tvegal priti / zdravniki operacije niso tvegali / tvegati pljučnico; tvegati poraz, posmeh / tvegati nevarnost izpostaviti se nevarnosti b) da se izgubi kaj: tvegati premoženje; tvegati življenje za prijatelja; ekspr. tvegati glavo 2. publ. biti v nevarnosti zmote, očitkov: tvegati napoved, trditev tvegáje: preskakoval je ovire, tvegaje, da pade tvegajóč -a -e: tvegajoč, da se zaduši, plane v gorečo hišo tvégan -a -o: tvegana odločitev; tvegana operacija ♦ jur. tvegana pogodba pogodba, pri kateri je korist odvisna bolj od naključja kot od prizadevanja strank ♪
  16.      tvéza  -e ž (ẹ̄) knjiž., slabš. neresnična, izmišljena govorica, pripoved: ponavljati, širiti kake tveze ♪
  17.      tvóriti  -im nedov. (ọ̄) knjiž. 1. delati, ustvarjati: tvoriti glasove z govorilnimi organi / tvoriti pojme 2. biti, ustvarjati: skala v strugi tvori jez / lak tvori zaščito / to vprašanje tvori jedro razprave je jedro 3. sestavljati: odbor tvorijo trije člani ◊ geom. stranici tvorita kot 90° delata, oklepata; lingv. tvoriti besede, stavke; mat. tvoriti množice tvóriti se delati se, nastajati: na vratu se mu tvori bula tvorèč -éča -e: ozadje tvoreče kulise tvórjen -a -o: na osnovi dokazov tvorjen sklep; tvorjena beseda ♪
  18.      tvórstvo  -a s (ọ̑) knjiž. (duhovno) ustvarjanje: spodbujati tvorstvo / leposlovno, umetniško tvorstvo ♪
  19.      ubádati se  -am se nedov. (ȃ) ekspr. 1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo: ubadati se s kmetijo; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom ga z naporom opravlja 2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim: kar sam se ubadaj s tem problemom; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami jih ima // ukvarjati se s čim sploh: ubadati se z obrtjo ♪
  20.      ubíjanje  -a s (í) glagolnik od ubijati: ubijanje ljudi; sla po ubijanju / množično ubijanje / ubijanje živali / ubijanje upanja, volje do dela / ubijanje časa s klepetanjem / ubijanje z delom, s kmetijo ♪
  21.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
  22.      učênec  -nca m (é) 1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: postal je učenec prvega letnika; učenec 2.b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev // kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: biti Ramovšev učenec; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu // do 1980 kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt: čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu 2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma ● knjiž. Eskulapov učenec zdravnik ◊ rel. Kristus in njegovi učenci ♪
  23.      učênka  -e ž (é) 1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke // ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu // do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu 2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma ♪
  24.      učílo  -a s (í) 1. učno sredstvo, zlasti šolsko: izdelovati, uporabljati učila; tovarna učil; učila za pouk fizike; knjige, slike in druga učila 2. zastar. učenje: junec je že dober za učilo ♪
  25.      učínek  -nka m (ȋ) 1. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj: učinek se lahko pokaže čez nekaj let; doseči, povzročiti določen učinek / rušilni učinki bombe; stranski učinki zdravila; učinki kisline / vzgojni učinki; učinek kazni / barvni učinek slike; estetski učinki / propagandni učinki knjige / dejanje, preračunano na zunanji učinek ♦ farm. diuretični učinek zdravila; jur. odložilni učinek pritožbe; pravni učinek kar neposredno izhaja iz določenega pravnega dejstva; kem. fotokemični učinek // publ. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj in vpliva na duševnost koga: ustvariti posebne svetlobne, zvočne učinke / uporabljati cenene govorniške učinke 2. zaželena, pričakovana posledica kakega dela, prizadevanja: gospodarski učinek je bil velik; publ. dosegati pomembne izvozne učinke / ukrep ni imel nobenega učinka / plačevati koga po (delovnem) učinku po količini opravljenega dela // zaželena, pričakovana posledica dela kake naprave: povečati delovni učinek črpalke; stroj ima velik izkopni učinek ♪

   7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151 8.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA