Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

JAT (4.926-4.950)


  1.      otepáč  -a m (á) 1. kdor otepa (snope): mlatiči in otepači 2. palica za otepanje (snopov): udarjati z otepačem ♪
  2.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  3.      otopévati  -am nedov. (ẹ́) 1. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti mu otopevajo; otopevati za bolečine 2. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: po tem dogodku je polagoma otopevala; pri enoličnem delu je začel otopevati // pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki: občutek zadovoljstva je otopeval; zavest krivde mu otopeva / nasprotja med njimi otopevajo 3. redko postajati top, manj oster: rezilo začenja otopevati ♪
  4.      otoplíti  -ím dov., otóplil (ȋ í) knjiž. ogreti: najprej so mu otoplili noge / sonce jih je malo otoplilo / prijazna beseda ga je otoplila otoplíti se postati toplejši: vreme se je otoplilo; brezoseb. zadnje dni se je nekoliko otoplilo / sneg se je na soncu otoplil začel tajati ♪
  5.      otrdévati  -am nedov. (ẹ́) 1. postajati trd, trši: snov je le počasi otrdevala 2. ekspr. postajati trd, brezčuten: pri tem delu je začel otrdevati / čuti, da ji srce otrdeva ♪
  6.      otrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal ● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa otrésati se 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja ● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje ♪
  7.      otrésti  otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti ● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko otrésti se 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel ● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili ♪
  8.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  9.      otróškost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost otroškega: njegov obraz izraža otroškost / vedrost in otroškost // redko otroška doba, otroštvo: že iz otroškosti sta bila velika prijatelja ♪
  10.      otrpévati  -am nedov. (ẹ́) postajati negiben, tog, manj občutljiv: roke so jim otrpevale od mraza ♪
  11.      ovádba  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od ovaditi: med vojno je živel od ovadb; grozila mu je z ovadbo / navesti čas ovadbe 2. kar je z ovadbo sporočeno: ugotavljati utemeljenost ovadbe / brati, dati, vložiti ovadbo; anonimna, pismena ovadba ♦ jur. kriva ovadba ki ni v skladu z dejstvi ♪
  12.      ovájanje  -a s (ā) glagolnik od ovajati: ovajanje in zapiranje svobodomislecev; ovajanje za denar ♪
  13.      ovčár  -ja m (á) 1. pastir ovc: ovčar žene ovce na planino; ovčarji in kozarji 2. ovčarski pes: pastirju pomagata dva ovčarja // srednje velik pes z razmeroma dolgim gobcem, dolgo ali srednje dolgo dlako in košatim repom: vzrejati ovčarje / nemški, škotski ovčar ♪
  14.      ovčáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. ukvarjati se z rejo, vzrejo ovc: njegov oče je še ovčaril / celo leto je ovčaril pri sosedu pasel ovce ♪
  15.      ovédati se  -am se nedov. (ẹ́) knjiž. spoznavati kaj, zavedati se česa: ovedati se misli, resničnosti; dobro smo se ovedali, da ni druge možnosti // kritično presojati, spoznavati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: ljudje so se le polagoma politično ovedali ovédati zastar. poizvedovati, spraševati: vsepovsod je ovedal, če so srečali takega človeka ♪
  16.      ôven  ôvna m (ó) 1. ovčji samec: čredo vodi star oven; ovni in kozli; blejati, meketati kot oven / plemenski oven 2. grad. priprava v obliki klade za zabijanje pilotov: podpornike so zabili v vodo z ovnom 3. v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov: ovni in katapulti / oblegovalni oven ◊ astr. Oven prvo ozvezdje živalskega kroga; teh. hidravlični oven črpalka, ki z energijo tekoče vode potiska vodo v sunkih navzgor ♪
  17.      ovenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati nekoliko (u)vel: rože so hitro ovenele; vrtnice rade ovenijo; pren., ekspr. dekle je od žalosti ovenelo // knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): njegova slava je sčasoma ovenela; njuno tovarištvo je ovenelo ovenèl in ovenél -éla -o: ovenel cvet; starček z ovenelim obrazom; ovenelo listje ♪
  18.      ovéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas postati nekoliko (u)vel: ta roža hitro ovene; pren., ekspr. dekle od žalosti ovene // knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): nenadna ljubezen največkrat hitro ovene ovénjen -a -o ovenel: ovenjen cvet; prim. ovel, oveneti ♪
  19.      ôves  ôvsa m (ó) kulturna rastlina, katere lat je sestavljen iz večcvetnih klaskov, ali njeno seme: sejati, žeti oves; konj zoblje oves; vreča ovsa ♦ agr. nakaliti oves ♪
  20.      ovévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. z vetjem obdajati: oveval ju je hladen veter / soparen zrak je oveval poslušalce v dvorani ● knjiž. ovevali so jo spomini obhajali, prevzemali ♪
  21.      ovíjanje  -a s (í) glagolnik od ovijati: ovijanje debel sadnega drevja s slamo / ovijanje fižola okrog prekle / ovijanje perila ♪
  22.      ovinkárjenje  -a s (á) glagolnik od ovinkariti: pogovarjati se odkrito, brez kakršnegakoli ovinkarjenja ♪
  23.      ovíra  -e ž (ȋ) 1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona // v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja 2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave ◊ jur. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir ♪
  24.      ovíti  ovíjem dov. (í) 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič ● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje ∙ ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot ♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu ♪
  25.      ovohávati  -am nedov. (ȃ) 1. vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je ovohaval in mahal z repom; živali sta se prijazno ovohavali 2. zaznavati, ugotavljati z vohom: ovohavati hlapljive snovi / redko ovohavati smrad vohati, duhati 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa: dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli // s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega: previdno so se ovohavali ● ekspr. fant je ovohaval motor od vseh strani ogledoval; ekspr. podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi si prizadeval o njih čim več izvedeti ♪

   4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA