Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iva (8.013-8.037)


  1.      zmétek  -tka m (ẹ̑) nav. mn., knjiž. tekočina, ki ostane pri izdelavi surovega masla; pinjenec: izlivati zmetke iz pinje / jesti močnik na zmetkih ♪
  2.      zmogljív  -a -o prid., zmogljívejši (ȋ í) 1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše; zmogljivo srce 2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel; zmogljiv računalnik 3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota; cene za marsikoga niso zmogljive // ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo ♪
  3.      zmóta  -e ž (ọ̑) 1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo: odpovedati se zmoti; junakova zmota o samem sebi / spraviti, zavesti koga v zmoto; biti, ravnati, živeti v zmoti; pustiti koga v zmoti 2. kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: to je bila zmota; popraviti, spoznati svojo zmoto; razširjati zmote; huda, neodpustljiva, velika zmota; zmota in resnica / človeške zmote; politična, verska, znanstvena zmota 3. glagolnik od zmotiti se: preprečiti zmoto; zmota v ugotavljanju dejstev ◊ jur. justična ali sodna zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna; rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku ♪
  4.      zmotljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se lahko zmoti: ljudje smo zmotljivi / človekova zmotljiva narava ♪
  5.      zmrzál  -i [au̯] ž (ȃ) 1. pojav, ko se temperatura zniža pod 0° C in zemlja zmrzne: v novembru je nastopila prva zmrzal; bilo je jasno in zmrzal je trajala nekaj dni / zemlja je od zimskih zmrzali dobro zrahljana // poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi tega pojava: sneg je zavaroval ozimino pred zmrzaljo; nevarnost zmrzali 2. ledena skorja, ledeni kristali, ki se naredijo iz vlage navadno ponoči zaradi ohladitve: tla je pokrivala zmrzal; sonce je stopilo zmrzal na drevju, travi ♪
  6.      zmrzíšče  -a s (í) fiz. temperatura, pri kateri pri navadnem tlaku tekočina zmrzuje: zmrzišče goriva, vode ♪
  7.      zmrzlína  -e ž (í) 1. zmrznjena vlažna snov: zmrzlina je razgnala zid, zrahljala preorano zemljo; sonce taja zmrzlino; trda zmrzlina 2. grad. ledena tvorba, nastala zaradi zmrznjenja zemljine zgornjega dela ceste: zmrzline so poškodovale asfalt; ceste so polne zmrzlin 3. gastr. sladoledu podobna ledena krema iz jajc, smetane in dodatkov: pripraviti zmrzlino; postreči z zmrzlino 4. med. poškodba kože, tkiva zaradi daljšega delovanja mraza: dobiti, imeti zmrzline; zmrzlina na nogi; ozebline in zmrzline 5. agr. poškodba rastlinskega tkiva zaradi zmrznjenja: z dimom varovati drevje proti zmrzlinam / nočne, spomladanske zmrzline rastlin ♪
  8.      zmúzniti se  -em se dov. (ú ȗ) ekspr. naskrivaj, neopazno priti: v ugodnem trenutku se je zmuznil v hišo; prim. izmuzniti se ♪
  9.      značáj  -a m (ȃ) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj // kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno ◊ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj ♪
  10.      znák  -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪
  11.      znamenít  -a -o prid., znamenítejši (ȋ) zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan: znamenit pisatelj, vojskovodja; znameniti Slovenci // zaradi izrednih, posebnih lastnosti splošno znan: znamenit muzej; znamenita letovišča / znamenit dogodek / to je bilo v znamenitem letu 1848; znamenito pismo / biti znamenit po lepoti znameníto 1. prislov od znamenit: znamenito odgovarjati 2. knjiž. izraža visoko stopnjo, mero: znamenito vplivati na dogodke; biti znamenito bistrega duha ♪
  12.      známenje  -a s (á) 1. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko 4. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje ◊ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži ♪
  13.      známka  -e ž (ȃ) 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča 3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka avtomobila ● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov ◊ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; jur. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku ♪
  14.      znàn  in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje ● v mestu ni bil znan se ni spoznal ◊ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  15.      znánje  -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪
  16.      znášati 1 -am nedov. (ȃ) z nošenjem spravljati kam: nosači znašajo prtljago k vlaku, v letalo; znašati kamenje na kup; ranjence so znašali pod šotore // z nošenjem spravljati skupaj: znašala jim je hrano in kurjavo; vse popoldne so znašali stvari za praznovanje; material sta znašala od vsepovsod / čebele znašajo med in cvetni prah; ptice znašajo gnezda / znašati skupaj ● ekspr. znašati jezo nad kom zaradi jeze zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati znášati se 1. ekspr., v zvezi z nad z besedami, dejanji izražati jezo, nezadovoljstvo: sovražnik se je znašal nad prebivalstvom; grdo se je znašal nad njo 2. star. maščevati se: znaša se za krivico; prim. iznašati ♪
  17.      znáti  znám nedov. (á ȃ) 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ šol. znati zadnjo učno snov za odlično znáti se star. izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo // biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam ♪
  18.      znêsti 1 znêsem dov., znésel znêsla (é) 1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče; pohištvo so mu znesli pred vrata; znesti na kup; znesti stran // z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela 2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže ● ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati znêsti se ekspr., v zvezi z nad z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo: znesel se je nad otroki / ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom / nad dolino se je znesla huda nevihta znesèn tudi znešèn -êna -o: na mizo znesene jedi; jajce je bilo pravkar zneseno; prim. iznesti ♪
  19.      zniževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj nižje: zniževati nasip 2. spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: zniževati temperaturo / zniževati porabo energije zmanjševati zniževáti se 1. postajati nižji: gladina jezera se znižuje / gorovje se na vzhodu znižuje spušča 2. prehajati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: temperatura se znižuje / življenjska raven prebivalstva se postopoma znižuje ♪
  20.      znojênje  -a s (é) glagolnik od znojiti se: povečano znojenje; ohlajanje telesa z znojenjem / znojenje rok ◊ med. čezmerno znojenje močno, nenormalno izločanje žlez znojnic, zlasti na dlaneh, stopalih, v pazduhah; usnj. znojenje kož postopek, pri katerem začnejo dlake, volna izpadati iz živalske kože zaradi toplote, vlage in delovanja mikroorganizmov ♪
  21.      znoréti  -ím dov., znôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, znori; ob prihodu vlaka so vsi znoreli / znoreti zaradi ženske 2. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: urna kazalca sta znorela; stroj je znorel in začel poskakovati 3. pog. postati duševno bolan: v ječi je znorel; znoreti od žalosti; zaradi mučenja je znorela; bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel 4. publ. znoriti: čisto so ga znoreli / znoreti konja ● ekspr. ko je to slišal, je znorel se je zelo razjezil, razburil; ekspr. ali si znorel izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem govorjenju, ravnanju koga; ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti; ekspr. na stara leta je znorel se je zaljubil znôrel tudi znorèl in znorél -éla -o: živeti v znorelem času; znorel človek; znorela žival ♪
  22.      znoríti  -ím dov., znóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto znorili; pijača človeka znori / taka knjiga ti znori možgane / znoriti žival ∙ ekspr. znoriti dekle, fanta vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost ♪
  23.      zób  -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ◊ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ♪
  24.      zobàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima zobe: zobata žival / zobat ključ // podoben zobu: zobata skala / na obzorju so vidni zobati robovi gozdov ♦ strojn. zobati drog jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; zobata letev; zobata veriga; zobato kolo kolo z zobmi na obodu; zool. zobati kiti morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih, Odontoceti; žel. zobata železnica železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive ♪
  25.      zóbek  -bka m (ọ̄) ekspr. manjšalnica od zob: zobki ga bolijo; zobek se ji maje; otrok dobiva prve zobke; zdravi zobki ♪

   7.888 7.913 7.938 7.963 7.988 8.013 8.038 8.063 8.088 8.113  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA