Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iva (6.488-6.512)


  1.      strél  -a m (ẹ̑) 1. sprožitev strelnega orožja, ki jo spremlja močen pok: strel ga je prestrašil; dati znak s strelom; zaustavili so jih s streli; strel iz bližine; strel iz puške, topa; strel s šibrami / stopil je proti njemu s puško na strel držeč (nabito) puško, usmerjeno naravnost predse / strel odjekne, poči / odšli so brez strela ne da bi ustrelili, streljali; oddati nekaj strelov nekajkrat ustreliti / častni strel 2. izstrelitev krogle, naboja: strel v hrbet, nogo; strel mimo / opozorilni, svarilni strel / težko je hodil zaradi strela v ramo zadetka // izstreljena krogla, naboj: strel ga je oplazil, zadel, zgrešil; padali so pod streli bili ubiti / do sem strel ne seže domet krogle, naboja / nizki ki zadene cilj v spodnjem, visoki strel ki zadene cilj v zgornjem delu; oplazni strel 3. šport. močen sunek, udarec žoge proti vratom: neubranljiv strel; igra je bila polna dobrih strelov / prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; strel iz kota ● ekspr. to je pa strel v prazno zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar; ekspr. s strelom so ga poslali na oni svet ustrelili so ga ◊ lov. žival mu je prišla na strel v ugoden položaj za streljanje nanjo; lov., voj. milostni strel s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. startni strel kot znak za začetek plavanja, teka (na tekmovanju) ♪
  2.      strélec  -lca m (ẹ̑) 1. kdor strelja: strelci se urijo; v boj so poslali izurjene, zanesljive strelce ∙ dela kot strelec v rudniku kot razstreljevalec, miner 2. šport. igralec pri nekaterih igrah z žogo, ki (dobro) strelja na gol: ekipa nima dobrih strelcev / strelec gola ◊ astr. Strelec deveto ozvezdje živalskega kroga; lov. lov v strelcih skupni lov, zlasti na malo divjad, pri katerem se strelci in gonjači pomikajo naprej v ravni črti; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje; kot povelje v strelce; zool. strelec tropska riba s prečnimi progami na hrbtu, ki občasno lovi žuželke z brizganjem vodnih kapljic, Toxotes jaculatrix ♪
  3.      strélen  -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na streljanje: dobre strelne razmere / kopati strelne jarke strelske jarke; strelna lina odprtina v obrambnem zidu, steni, skozi katero se strelja; priti v strelno razdaljo; strelno orožje / obvezati strelne rane ∙ star. strelni prah smodnik ♦ lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
  4.      strelívnik  -a m (ȋ) zastar. vprežno vozilo za prevažanje streliva ♪
  5.      strelívo  -a s (í) kar se uporablja zlasti za polnjenje strelnega orožja: razdeliti orožje in strelivo vojakom; topovsko strelivo; skladišče streliva ♪
  6.      stréljati  in streljáti -am, tudi stréljati -am nedov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. s sprožanjem orožja povzročati, da izstrelek zleti iz njega: začeli so streljati; streljati v tarčo, zrak; streljati s slepimi naboji, šibrami; streljati s puško, topom; streljati v rafalih; dobro, hitro streljati; leže, stoje streljati / streljati s fračo, z lokom / streljati za beguncem // ubijati s strelnim orožjem: na tem mestu je okupator med vojno streljal talce / streljati fazane, srne 2. ekspr., v zvezi streljati z očmi, s pogledi jezno ali živahno pogledovati: z očmi so streljali za njo; streljati s pogledi po dvorani 3. dov. in nedov., šport. z močnim udarcem, sunkom prizadevati si spraviti žogo v gol: streljati z velike razdalje; prehiteval je, preigraval in streljal / streljati na gol streljajóč -a -e: neprenehoma streljajoč, so napadali; streljajoči vojaki stréljan -a -o: bili so mučeni, preganjani, streljani; pes sledi streljani divjadi ♪
  7.      stréšnik  -a m (ẹ̑) ploščat izdelek različnih oblik, navadno iz žgane gline, za pokrivanje ostrešja: zamenjati manjkajoče strešnike z novimi; streha, pokrita z rdečimi strešniki / betonski, stekleni strešniki ♪
  8.      stréznjenost  tudi iztréznjenost -i ž (ẹ́) stanje streznjenega človeka: streznjenost po dolgem popivanju / ekspr. pesnikova streznjenost ♪
  9.      streznjeváti  -újem tudi iztreznjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da postane kdo trezen: svež zrak ga je počasi streznjeval; streznjevati se iz pijanosti 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da postane kdo (bolj) razsoden, preudaren: prijatelj ga je streznjeval; taki primeri streznjujejo človeka streznjujóč tudi iztreznjujóč -a -e: to je bil streznjujoč sklep; streznjujoče sredstvo; prisl.: to je vplivalo nanj streznjujoče ♪
  10.      strgáč  -a m (á) strgalo: podrgniti s strgačem / na strgaču si je očistil blatne čevlje na strgalniku ◊ gozd. strgač orodje za zaznamovanje drevja; zool. žitni strgač škodljiva žuželka, ki povzroča poškodbe na listih ovsa, pšenice in ječmena, Lemma melanopus ♪
  11.      strgáča  -e ž (á) 1. priprava za strganje, odstranjevanje: postrgati umazanijo s strgačo; z železno strgačo je zgladil rob police // priprava za strganje, drobljenje: naribati hren na strgačo 2. nar. tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja navadno za sušenje sena: naložiti seno na strgačo ◊ les. rašpa; rib. vlačilna mreža za lovljenje živalskih organizmov z morskega dna; zool. s hitinastimi zobci pokrit jezik večine mehkužcev ♪
  12.      stríči  strížem nedov., strízi strízite; strígel strígla (í) krajšati, odstranjevati lase, dlako: frizerka jo striže; striči ovco; strižejo jih kar doma; nerad se striže // nav. ekspr. s škarjami rezati: striči živo mejo, travo; striči si nohte / iz papirja striže različne figurice izrezuje; pren. lastovica s perutmi striže zrak ● konj striže z uhlji, ušesi dela z njimi gibe naprej in nazaj; pog. striči komu peruti omejevati, onemogočati mu dejavnost, svobodo; publ. striči proračun omejevati, zmanjševati strížen -a -o: na kratko striženi lasje; strižena živa meja ♪
  13.      strižína  -e ž (í) lov. odstreljena dlaka živali na nastrelu ♪
  14.      strmorínec  -nca m (ȋ) zool. drobna, skoraj prozorna riba suličaste oblike, ki se skriva v telesu morske kumare, Fierasfer acus ♪
  15.      strníšče  -a s (í) 1. njiva, na kateri je bilo požeto žito: preorati strnišče; kravo je pasel na strnišču / sejati repo po strnišču // po žetvi preostali del žitnih stebel: pleti, puliti strnišče; visoko požeto strnišče / ajdovo, ječmenovo, pšenično strnišče 2. ekspr. neobrita brada: z roko se je pogladil po strnišču / obraz, porasel s sivim strniščem ♪
  16.      strníščnica  -e ž (ȋ) 1. agr. detelja, posejana v mlad posevek žita: strniščnica lepo uspeva 2. nav. mn., bot. lističaste gobe z obročkom na betu, ki rastejo po strniščih, gnojenih njivah, Strophariaceae: nabirati strniščnice / zelenkasta strniščnica ♪
  17.      stróg  -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄) 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo // ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge // ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga ∙ knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta) ◊ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  18.      strogóst  tudi strógost -i ž (ọ̑; ọ̄) lastnost, značilnost strogega: bala se je očetove strogosti; neizprosna, nepopustljiva strogost / nravna strogost / z vso strogostjo je nadzoroval otroka pri učenju / strogost pravil, zakonov ♪
  19.      stròj  strôja m (ȍ ó) 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično / dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima ● publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj ◊ elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja ♪
  20.      strôjen  -jna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na stroj: popraviti pokvarjen strojni del / strojna industrija / strojna molža; strojna obdelava kovin, lesa; strojno pletenje, tkanje; strojno pranje perila / strojne čipke; ročno in strojno delo / uporabljati strojne naprave; publ. zastarela strojna oprema stroji / strojni inženir, tehnik; strojni ključavničar ključavničar, ki zna ravnati s stroji za obdelavo kovin; strojni stavec / strojno olje olje za mazanje strojev, ležajev / pog. strojna fakulteta fakulteta za strojništvo ◊ grad. strojni nabijač; navt. strojni brzojav priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico; strojna služba služba pri glavnih in pomožnih strojih na ladji; ptt strojni žig poštni žig, odtisnjen na znamko s strojem za žigosanje; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; tisk. strojni stavek strôjno prisl.: strojno brusiti, obdelovati; strojno šivane čipke ♦ teh. strojno gnana naprava ♪
  21.      strojênje  tudi strójenje -a s (é; ọ́) glagolnik od strojiti: ukvarjati se s strojenjem / strojenje živalskih kož, krzna / kromovo strojenje z raztopino kromovega bazičnega sulfata; mineralno strojenje z mineralnimi solmi ♪
  22.      strojílo  -a s (í) usnj. rastlinska ali sintetična snov, ki predela surovo živalsko kožo v usnje: izdelovati strojila; pridobivati strojilo iz lubja; obdelovati kože s strojili / kromovo strojilo raztopina kromovega bazičnega sulfata; mineralno strojilo za mineralno strojenje; rastlinsko strojilo ♪
  23.      strójiti  -im nedov. (ọ̄) nar. koroško praznovati: na ta dan so kmetje strojili in živina počivala ♪
  24.      strojíti  -ím tudi strojíti strójim nedov. (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelovati surovo živalsko kožo s strojili: strojiti kožo; strojiti z rastlinskimi strojili / strojiti usnje / strojiti na irh ∙ ekspr. doma so mu večkrat strojili kožo ga tepli strojèn -êna -o tudi strójen -a -o: strojena koža; strojeno usnje; strojen s čreslom ♪
  25.      strokovnjákarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na strokovnjakarje ali strokovnjakarstvo: strokovnjakarski odnos do dela / poročila so preveč strokovnjakarska in zato nerazumljiva ♪

   6.363 6.388 6.413 6.438 6.463 6.488 6.513 6.538 6.563 6.588  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA