Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iva (2.926-2.950)


  1.      menjávanje  -a s (ȃ) glagolnik od menjavati: a) menjavanje koruze za sol b) menjavanje posteljnine enkrat na teden c) menjavanje igralcev, partnerjev; med menjavanjem straž je ušel č) menjavanje bivališča / menjavanje zaposlitve d) menjavanje učnih načrtov; menjavanje temperature e) menjavanje tople in mrzle dobe ♪
  2.      menjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja ● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati ◊ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati menjávati se s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: ob poti so se menjavale njive in gozdički / dež se menjava s soncem; noč se menjava z dnevom menjavajóč -a -e: menjavajoče se razpoloženje ♪
  3.      menjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje menjeváti se izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi ♪
  4.      mentalitéta  -e ž (ẹ̑) skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: skušal se je poglobiti v njihovo mentaliteto / po mentaliteti se zelo razlikujeta / publ.: treba je premagati mentaliteto, da mora naše probleme reševati kdo drug mnenje, mišljenje; bil je individualist po vzgoji in po vsej mentaliteti mišljenju, ravnanju // s prilastkom ta skupek, značilen za a) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine: dobro pozna mentaliteto aristokratov, izseljencev / dijaška mentaliteta / mentaliteta te šole ga je odbijala duhovno ozračje b) prebivalce kakega zemljepisnega področja: nikoli se ni mogel vživeti v azijsko mentaliteto / človek hribovske mentalitete ♪
  5.      méntor  -ja m (ẹ̄) kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja, svetovalec: vprašati za nasvet svojega mentorja; mentor začetnikov / ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov ◊ agr. rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev ♪
  6.      méra  -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
  7.      merílo  -a s (í) 1. priprava z označenimi enotami za merjenje: popravljati, pregledovati merila; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo ♦ teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov 2. navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje: določiti, uskladiti merila; za merilo so vzeli lansko povprečje; etična, politična merila; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih; merila za delitev dohodka ● presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo 3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega področja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami: zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 : 100; zemljevid v merilu 1 : 300.000 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: to je pomembno v državnem, občinskem merilu; v svetovnem merilu je na desetem mestu; v merilu Jugoslavije to ne pomeni veliko za Jugoslavijo, v Jugoslaviji; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu mednarodni ugled ♪
  8.      merkúr  -ja m (ú) 1. agr. krompir nemške sorte z zelo svetlo rumenim mesom: izkopati, posaditi merkur 2. knjiž., redko živo srebro: na to je vplival merkur ♪
  9.      mérnik  -a m (ẹ̑) v kmečkem okolju prostorninska mera za žito, približno 30 l: pridelal je petdeset mernikov pšenice / meriti na mernike / polja ima samo za nekaj mernikov posevka // večja lesena posoda z ročajema ob straneh za to mero: napolniti mernik; mernik je prazen ● bibl. ne postavljajte luči pod mernik ne skrivajte dobrih idej, lastnosti pred javnostjo; star. zvrhan mernik smeha zelo veliko; star. imeti denarja na mernike zelo veliko ♪
  10.      merodájen  -jna -o prid., merodájnejši (á ā) pisar. 1. pristojen, pooblaščen: merodajni organi; za to stvar je merodajno sodišče / resolucijo so poslali na merodajno mesto 2. v povedni rabi bistven, odločilen: za sestavo moštva so merodajni rezultati; ime vendar ni merodajno / merodajna je volja staršev / on je med voditelji najbolj merodajen merodájno prisl.: on je merodajno vplival na razplet dogodkov; sam.: od merodajnih še niso dobili navodil ♪
  11.      mesár  -ja m (á) 1. kdor se poklicno ukvarja s klanjem živali, izdelovanjem mesnih izdelkov: mesar je prašiča zaklal in naredil klobase; izučiti se za mesarja; kupiti pri mesarju / mesar sekač 2. ekspr., navadno v povedni rabi kdor brezobzirno, grobo dela, ravna: ta zobozdravnik je pravi mesar ♪
  12.      mesáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. ekspr. povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili; mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli / zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih / volk je mesaril konja trgal na kose // množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo: naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec / granate so strašno mesarile med konjenico; medved, volk mesari med ovcami 2. ekspr. očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati: kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo / mesarijo ga po časopisih 3. ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov: v tem kraju že dolgo mesarijo / pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas ● žarg., šol. učitelj je celo uro mesaril veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval ♪
  13.      mêsen  -sna -o prid. (é) nanašajoč se na meso: a) izcejanje mesnega soka / mesni izdelki; kupiti mesno konzervo / rad ima mesne jedi; zelenjavna in mesna juha / imeli so dva mesna dneva b) mesna stran kože / prašič mesne pasme mesnate ◊ agr. mesna moka krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa; gastr. mesna solata zrezano kuhano ali pečeno meso, začinjeno z oljem in kisom mêsno prisl.: mesno rdeča barva ♪
  14.      mesénost  -i ž (ẹ̑) ekspr. nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju; čutnost: premagovanje mesenosti; vse to izvira iz mesenosti / v njegovem dnevniku ni sledu o kaki mesenosti ♪
  15.      meskalín  -a m (ȋ) farm. močno mamilo iz popkov kaktusa, ki raste zlasti v severni Mehiki: uživanje meskalina; barvne halucinacije pod vplivom meskalina ♪
  16.      mesnàt  -áta -o prid. (ȁ ā) 1. nanašajoč se na meso: polipi so brez kosti, popolnoma mesnati / ta pes ima uhlje mesnate barve 2. ki ima (razmeroma) veliko mesa: mesnate živali; ekspr. mož je majhen, a precej mesnat / mesnat obraz debel; mesnate ustnice / letos so češnje, jagode zelo mesnate 3. bot. ki ima veliko tkiva, vsebujočega vodo: rastline z mesnatimi listi, stebli; kaktusi in druge mesnate rastline ◊ agr. prašič mesnate pasme prašič, ki se goji za pridobivanje mesa ♪
  17.      mesnática  -e ž (ȃ) usnj. plast kože iz rahlega tkiva, ki povezuje kožo z mišicami: pred strojenjem mesnatico odstranijo ♪
  18.      mesnína  -e ž (ȋ) 1. izdelki iz mesa: postregli so mu z mesnino in vinom; klobase, gnjat in druga mesnina / kos mesnine / prekajena, suha mesnina 2. redko mesna snov: kosti dajejo oporo mehki mesnini / ta žival žre vsakršno mesnino ♪
  19.      mesó  -á s (ọ̑) 1. navadno rjavkasto rdeče tkivo živalskega telesa, zlasti mišičje, kot hrana: gristi, rezati, sušiti meso; mastnega mesa ne je; kilogram mesa / goveje, konjsko, svinjsko, telečje meso; kuhano, pečeno meso; postregla jim je s prekajenim mesom; meso na žaru 2. navadno rjavkasto rdeče tkivo človeškega ali živalskega telesa, zlasti mišičje: krogla mu je ranila meso, kosti pa ni poškodovala; vezi so se mu zarezale globoko v meso; ekspr. ta konj res nima dosti mesa, vendar je močen in vzdržljiv je suh; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro je hujšal 3. knjiž., ekspr. človeško telo: to pravico ima, saj je otrok rojen iz njenega mesa / meso, pokorno duhu / slabosti mesa čutnost, telesnost // nav. slabš., s prilastkom ljudje (brez pravic, svobode): meso v taborišču se je uprlo / trgovanje s človeškim mesom 4. sočni, mehkejši del sadu, gomolja: ločiti lupino od mesa; meso jabolk, lubenic; krompir z belim, rumenim mesom / meso pri jurčku je belo ● bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. vsak človek je iz mesa ima slabosti, napake; pog. zrele ženske mu niso všeč, rad ima mlado meso mlade ženske; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; ekspr. ženske na plaži so kazale preveč mesa bile so pomanjkljivo oblečene; meso in kri ekspr. šele tedaj je volilna pravica postala meso in kri se je uveljavila; ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. ta lik je človek iz mesa in krvi prepričljiv, verjeten, živ človek ◊ gastr. belo meso kokošje, telečje meso; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi ♪
  20.      mesoglédnik  -a m (ẹ̑) nekdaj oseba, usposobljena za pregled mesa zaklane živali: občinski mesoglednik ♪
  21.      mesojéd  -a m (ẹ̑ ẹ̄) 1. mesojeda žival: zobovje mesojedov; mačke, volkovi in drugi mesojedi 2. ekspr. kdor rad je meso: tak mesojed kot sosed pa nisem ♪
  22.      mesojéd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki se hrani z mesom: volkovi, mačke in druge mesojede živali ◊ bot. mesojeda rastlina rastlina, ki z lepljivimi izločki lovi in s prebavnimi sokovi razkraja majhne žuželke ♪
  23.      mesojédec  -dca m (ẹ̑) 1. mesojeda žival: zobovje mesojedcev; človek ima krajše črevo kot rastlinojedci, vendar daljše kot mesojedci 2. ekspr. kdor rad je meso: bil je velik pivec in mesojedec ♪
  24.      mesojéden  -dna -o prid. (ẹ̄) mesojed: mesojedne živali ♪
  25.      mesopúst  -a m (ȗ) 1. zastar. dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam; pust: ob mesopustu sta še skupaj popivala 2. v ruskem okolju štiridesetdnevni post: ob mesopustu ni bilo plesov in porok ♪

   2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001 3.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA