Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iva (1.263-1.287)



  1.      dvónóžec  -žca m (ọ̑-ọ̑) žival, ki ima dve nogi: dvonožci in četveronožci // slabš. človek: s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka
  2.      dvónóžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki ima dve nogi: dvonožne živali 2. v zvezi dvonožna hoja hoja po dveh nogah
  3.      dvóók  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dvoje oči: dvooko bitje ♦ fot. dvooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima dva objektiva, zgornjega za opazovanje, spodnjega za snemanje
  4.      dvór  -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju
  5.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji
  6.      dvóróg  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dva roga: dvoroga žival / dvorogo nakovalo
  7.      dvórôgeljnik  in dvórógeljnik -a [gǝl] m (ọ̑-; ọ̑-ọ̑) nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih; Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki
  8.      dvórogljàt  -áta -o prid. (ọ̑- ọ̑-ā) ki ima dva roglja: dvorogljate vilice / dvorogljato pokrivalo
  9.      dvóspôlen  -lna -o prid. (ọ̑-) biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati: dvospolna rastlina, žival ♦ bot. dvospolni cvet cvet, ki ima prašnike in pestiče
  10.      dvótédenski  -a -o [dǝn] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva tedna: dvotedenski dopust; dvotedensko bivanje 2. star dva tedna: dvotedenski dojenček
  11.      dvóvpréga  -e ž (ọ̑-ẹ̑) vprega z dvema živalma: peljati se z dvovprego; volovska dvovprega / voditi dvovprego dve v voz vpreženi živali
  12.      dvóvpréžen  -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) v katerega se vpregata dve živali: dvovprežen koleselj, voz / dvovprežna konja ◊ žel. dvovprežna vožnja vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka
  13.      dvóvpréžnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) voz, v katerega se vpregata dve živali: peljali smo se z dvovprežnikom
  14.      dvózvézdje  -a s (ọ̑-ẹ̑) astr. skupina dveh zvezd: dvozvezdja in večzvezdja / fizikalno dvozvezdje dve zvezdi, ki krožita okrog skupnega težišča zaradi medsebojnega težnostnega vpliva; optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva
  15.      dvožíven  -vna -o prid. () zool., navadno v zvezi dvoživna žival dvoživka
  16.      dvožívka  -e ž () 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka
  17.      ekologíja  -e ž () veda o odnosu organizmov do okolja: rastlinska, živalska ekologija / pomen gozda v ekologiji pokrajine
  18.      ekonómičen  -čna -o prid., ekonómičnejši (ọ́) 1. ki ustreza varčnosti, smotrnosti, gospodaren: doseči najekonomičnejšo izrabo toplote; doseči ekonomično proizvodnjo; ekonomična ureditev dela / ekonomična razporeditev gradiva v knjigi zgoščena, premišljena // ki ob majhni porabi česa daje dober učinek: zelo ekonomičen tip avtomobila; špiritni gorilnik je praktičen in ekonomičen ♦ teh. ekonomična hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši 2. zastar. ekonomski: ekonomični in politični liberalizem ekonómično prisl.: ekonomično izkoriščati zemljo
  19.      ekonómski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na ekonomiko, gospodarski: ekonomski napredek; ekonomski odnosi, pogoji; ekonomski položaj; ekonomski razvoj države; splošna ekonomska kriza; ekonomska pomoč nerazvitim državam; vzrok ekonomske zaostalosti / ekonomska dejavnost, rast; ekonomsko tržno tekmovanje / publ. ekonomski instrument gospodarski ukrep za dosego določenega cilja; ekonomski pritisk, ukrep; ekonomska blokada, ekspanzija / ekonomski emigranti / publ. ekonomska računica račun, izračun / Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov organ Organizacije združenih narodov za napredek mednarodnega gospodarstva in socialnega sodelovanja 2. nanašajoč se na ekonomiste ali ekonomijo: ekonomska teorija; slovar novejše ekonomske terminologije; ekonomska znanost / ekonomska fakulteta / ekonomski svetnik, tehnik 3. nanašajoč se na ekonomičnost: ekonomska poraba sredstev / ekonomska utemeljitev dela ◊ ekon. ekonomski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški kriti z ustreznimi dohodki; ekonomska cena cena, ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; ekonomska demokracija demokracija, v kateri so proizvajalna sredstva in gospodarjenje z njimi prenesena na neposredne proizvajalce; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; teh. ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši ekonómsko prisl.: ekonomsko utemeljen izvoz; ekonomsko močno podjetje
  20.      ekotóp  -a m (ọ̑) biol. prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah, življenjski prostor
  21.      ekscerpíranje  -a s () glagolnik od ekscerpirati: ekscerpiranje za zgodovinski slovar / ekscerpiranje iz obsežnega gradiva
  22.      ékscitans  -a m (ẹ̑) med. sredstvo, ki dražilno vpliva na organizem, dražilo
  23.      eksegéza  -e ž (ẹ̑) knjiž. besedna ali stvarna razlaga kakega teksta, zlasti svetega pisma: eksegeza besedila; odkrivanje in eksegeza arhivskega gradiva / biblična eksegeza
  24.      ekshibicioníst  -a m () 1. človek z bolestno težnjo po razkrivanju in uveljavljanju samega sebe: posebna vrsta nevrotikov so ekshibicionisti / psihični ekshibicionist 2. med. človek z bolezenskim nagnjenjem do razgaljanja in razkazovanja spolovil: homoseksualci in ekshibicionisti
  25.      ekshibicionízem  -zma m () zaneseno razkrivanje, prikazovanje česa, navadno čustev: čustveni, nazorski ekshibicionizem ♦ med. bolezensko nagnjenje do razgaljanja in razkazovanja spolovil // preračunano uporabljanje takih dejanj ali sredstev, ki dosegajo velik učinek: režija je bila preprosta, realistična, brez ekshibicionizma; stilistični ekshibicionizem

   1.138 1.163 1.188 1.213 1.238 1.263 1.288 1.313 1.338 1.363  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA