Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iva (1.251-1.275)

1251.      dvóbóčno  prisl. (ọ̑-ọ̑) v zvezi dvobočno someren 1. zool. ki ima enako levo in desno polovico: dvobočno somerna žival 2. bot. ki se lahko z dvema ravninama razdeli na dva enaka dela: dvobočno somerni cvet ♪
1252.      dvógŕb  -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) ki ima dve grbi: dvogrba žival ♦ zool. dvogrbi velblod ♪
1253.      dvójček  -čka m (ọ̄) 1. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok: dvojčka sta si tako podobna, da ju ljudje le s težavo ločijo; rodila je dvojčke / siamska dvojčka zraščena, zlasti v spodnjem delu prsnice; pren. v tem človeku je našel pravega duševnega dvojčka 2. hiša z dvema popolnoma ločenima stanovanjema: graditi dvojček; stanovati v dvojčku ● rojen v znamenju dvojčkov v času od 22. maja do 21. junija ◊ astr. Dvojčka tretje ozvezdje živalskega kroga; čeb. panj dvojček panj, prirejen za bivanje dveh družin; med. dvojajčna, enojajčna dvojčka; min. dvojček skupina dveh med seboj pravilno zraščenih kristalov; ptt (telefonski) dvojček vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod; rib. dvojček trnek z dvema ostema ♪
1254.      dvójčičen  -čna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na dvojčke: dvojčičen porod / dvojčična žival ◊ min. dvojčični šiv ravnina, v kateri se dva kristala med seboj zraščata ♪
1255.      dvójec  -jca m (ọ̑) šport. tekmovalni čoln za dva veslača: tekmovali bodo v dvojcih in četvercih / dvojec s krmarjem ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
1256.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
1257.      dvokólnica  -e ž (ọ̑) odprt, lahek voz na dveh kolesih: peljati se z dvokolnico // ročni voziček na dveh kolesih: porivati, vleči dvokolnico ♪
1258.      dvólíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali ◊ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka ♪
1259.      dvolíčnost  -i ž (ȋ) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike ♪
1260.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
1261.      dvomljívka  -e ž (ȋ) ženska, ki dvomi: nezaupljiva dvomljivka ♪
1262.      dvónóg  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dve nogi: dvonoga žival / dvonoga miza ♪
1263.      dvónóžec  -žca m (ọ̑-ọ̑) žival, ki ima dve nogi: dvonožci in četveronožci // slabš. človek: s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka ♪
1264.      dvónóžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki ima dve nogi: dvonožne živali 2. v zvezi dvonožna hoja hoja po dveh nogah ♪
1265.      dvóók  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dvoje oči: dvooko bitje ♦ fot. dvooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima dva objektiva, zgornjega za opazovanje, spodnjega za snemanje ♪
1266.      dvór  -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
1267.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
1268.      dvóróg  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dva roga: dvoroga žival / dvorogo nakovalo ♪
1269.      dvórôgeljnik  in dvórógeljnik -a [gǝl] m (ọ̑-ȏ; ọ̑-ọ̑) nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih; Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki ♪
1270.      dvórogljàt  -áta -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-ā) ki ima dva roglja: dvorogljate vilice / dvorogljato pokrivalo ♪
1271.      dvóspôlen  -lna -o prid. (ọ̑-ȏ) biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati: dvospolna rastlina, žival ♦ bot. dvospolni cvet cvet, ki ima prašnike in pestiče ♪
1272.      dvótédenski  -a -o [dǝn] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva tedna: dvotedenski dopust; dvotedensko bivanje 2. star dva tedna: dvotedenski dojenček ♪
1273.      dvóvpréga  -e ž (ọ̑-ẹ̑) vprega z dvema živalma: peljati se z dvovprego; volovska dvovprega / voditi dvovprego dve v voz vpreženi živali ♪
1274.      dvóvpréžen  -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) v katerega se vpregata dve živali: dvovprežen koleselj, voz / dvovprežna konja ◊ žel. dvovprežna vožnja vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka ♪
1275.      dvóvpréžnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) voz, v katerega se vpregata dve živali: peljali smo se z dvovprežnikom ♪

   1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351