Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iva (1.013-1.037)


  1.      dète  medm. (ȅ) star. izraža začudenje; beži, eja: dete, da je ta človek še živ? dete, dete, kako si preudaren ♪
  2.      detékcija  -e ž (ẹ́) knjiž. odkrivanje, ugotavljanje, iskanje: seizmografske postaje za detekcijo potresov; detekcija električnih nihanj; modernizirati tehniko detekcije / detekcija raka, tuberkuloze ♪
  3.      detektív  -a m (ȋ) uslužbenec organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja: proti tihotapcem mamil se bori cela armada policistov in detektivov; drzni detektivi iz ameriških filmov // v zahodnih deželah oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov: bil je zaposlen kot detektiv v veleblagovnici; hotelski detektiv / privatni detektiv ♪
  4.      detektívka  -e ž (ȋ) 1. literarno delo iz življenja in delovanja detektivov: brati detektivke; napeta detektivka; psihološka detektivka; drama je pisana po vzorcu detektivk / filmska detektivka 2. ženska oblika od detektiv: pri zasledovanju tihotapcev si pomagajo tudi z lepimi detektivkami / privatna detektivka ♪
  5.      detektívski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na detektive: ošinil ga je z detektivskim pogledom / detektivski film, roman; detektivska povest, zgodba / detektivska pisarna v zahodnih deželah pisarna, ki po naročilu posameznikov zbira podatke o privatnih stvareh detektívsko prisl.: predavanje je bilo skoraj detektivsko napeto ♪
  6.      detéktor  -ja m (ẹ́) teh. 1. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: vojaki so z detektorji iskali mine; napake v kovinskih izdelkih odkrivajo s posebnimi detektorji; natančni detektorji odkrijejo zelo majhne količine plina v zraku; ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat; pren. človekovo oko je občutljiv detektor 2. elektr. preprost radijski sprejemnik s kristalom: sam je sestavil detektor / kristalni detektor / nataknil si je slušalke in poslušal detektor ◊ fiz. detektor priprava, ki se rabi za odkrivanje šibkih napetosti in tokov; psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice ♪
  7.      dételjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na deteljo: deteljni cveti, listi; deteljno seme / deteljna njiva; travniške in deteljne površine ♦ agr. deteljni luščilnik luščilnik deteljnega semena ♪
  8.      dételjišče  in deteljíšče -a s (ẹ́; í) njiva, na kateri raste detelja: na deteljišču so čmrlji poletavali s cveta na cvet / preorati deteljišče ♪
  9.      detonácija  -e ž (á) pok pri eksploziji brizantnega razstreliva: zadonela je detonacija; oglušujoča, silovita, zamolkla detonacija; odmevi detonacij // eksplozija brizantnega razstreliva: detonacija je odnesla del zidu ♦ avt. eksplozivni vžig zmesi goriva in zraka v bencinskem motorju ♪
  10.      detrítus  -a m (ȋ) biol. drobci razpadlih rastlin in živali v vodi, navadno mikroskopsko majhni, drobir: voda je bogata planktona in detritusa ♪
  11.      devíca  -e ž (í) 1. ženska, ki še ni spolno občevala: ta je še devica / ekspr.: ostala boš devica neporočena; stara, večna, zarjavela devica 2. star. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: opeval je izvoljeno devico; lepa devica; obrazi cvetočih devic ● rojen v znamenju device v času od 24. avgusta do 23. septembra ◊ astr. Devica šesto ozvezdje živalskega kroga; rel. devica Marija Kristusova mati; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani ♪
  12.      dezorientácija  -e ž (á) pomanjkanje, izguba orientacije, zlasti idejne: v kolektiv vnaša dezorientacijo; nenaden sklep vlade je povzročil politično dezorientacijo; splošna dezorientacija / idejna, moralna dezorientacija / poskusi na živalih so pokazali, da je dezorientacija posledica breztežnostnega stanja / časovna dezorientacija duševnega bolnika ♪
  13.      dezorientíranost  -i ž (ȋ) stanje brez orientiranosti, zlasti idejne: v takratni literarni kritiki je vladala idejna zmeda in dezorientiranost / članek odkriva avtorjevo strokovno dezorientiranost ♪
  14.      dèž  -jà tudi -ja [dǝž] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀) 1. padavine v obliki vodnih kapelj: dež curkoma lije; dež pada, rosi; dež je ponehal; pog. dež me je dobil; pog. dež gre dežuje; ti oblaki prinašajo dež; droben, gost, rahel dež; mrzel jesenski dež; ekspr. pohleven dež; dež in sneg; dež z vetrom; debele kaplje dežja; govorila je ko dež hitro, veliko; drži se ko dež v pratiki čemerno; potreben je spanja kot suha zemlja dežja; hiše rastejo kot gobe po dežju / dež bije na okno; dež bobna, škrablja po strehi; spet bo dež; pripravlja se k dežju; kaže na dež; pog. na počitnicah smo imeli sam dež / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: na dežju dela; ne stoj na dežju; hoditi po dežju; dela tudi v dežju in mrazu; pren., ekspr. ognjen, svinčen dež 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa padajočega, razsipavajočega se: dež cvetja se je usul na zmagovalca; iz lokomotive je buhnil dež isker; dež izstrelkov, kamenja, krogel ● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; ekspr. lase ima počesane na dež tako, da mu visijo in da so ravno prirezani; šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši ◊ agr. umetni dež v drobne kapljice razpršen vodni curek za zalivanje rastlin; astr. meteoritski dež veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo; meteorski dež veliko število hkrati vidnih meteorjev ♪
  15.      deželàn  in deželán tudi deželjàn tudi deželján -ána m (ȁ á; ȃ) 1. kdor živi na deželi: meščani in deželani // star. prebivalec dežele 2: ta predpis je veljal za deželane in za tujce 2. zgod. član deželnih stanov: imeniten kranjski deželan ♪
  16.      dežévnik  -a [dǝž] m (ẹ̄) 1. črvu podobna členasta žival, ki živi v zemlji in ob dežju prileze na dan: po razmočeni poti lezejo deževniki 2. nav. mn., zool. vodne ptice golobje velikosti, ki imajo samo po tri prste na nogah, Charadriidae: z mrakom se je dvignila jata deževnikov in odletela v tople kraje ♪
  17.      dežníca  -e [dǝž] ž (í) voda, zbrana, prestrežena ob dežju; deževnica: prati, zalivati z dežnico; dežnica in snežnica ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica ♪
  18.      díafílm  -a m (ȋ-í) fot. filmski trak z diapozitivi: razviti diafilm / predvajati diafilme o živalih; barvni diafilmi / posneti na diafilm ♪
  19.      diagrám  -a m (ȃ) grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu: narisati diagram; prikazati delo kolektiva z diagramom; diagram proizvodnje, rojstev; pren. razvojni diagram slovenskega slikarstva ◊ bot. cvetni diagram shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo; geol. blokovni diagram geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo; mat. diagram krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; šah. diagram naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici ♪
  20.      dialéktik  -a m (ẹ́) 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik 3. redko govornik, ki zna prepričati ♪
  21.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine ♪
  22.      diatermíja  -e ž (ȋ) med. pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence: zdraviti revmo z diatermijo ♪
  23.      díetíléter  -tra m (ȋ-ȋ-ẹ́) kem. lahko hlapljiva in vnetljiva tekočina, ki se uporablja zlasti kot narkotik ali topilo ♪
  24.      diferenciácija  -e ž (á) nastajanje razlik v čem: nastala, poglabljala se je diferenciacija v stranki; ideološka, politična diferenciacija; diferenciacija znanosti na prelomu stoletja / družbena, razredna diferenciacija; diferenciacija na vasi nastajanje gospodarskih in družbenih razlik pri vaškem prebivalstvu, razslojevanje / dialektološka diferenciacija; diferenciacija praslovanščine / publ. diferenciacija cen za prevoz na posameznih relacijah različno določanje cen glede na razdaljo ♦ biol. diferenciacija celic razvoj celic s posebno obliko in zgradbo, ki ustreza njihovi funkciji ♪
  25.      diferencíranje  -a s (ȋ) glagolnik od diferencirati: diferenciranje posameznih živalskih vrst / diferenciranje funkcije ♪

   888 913 938 963 988 1.013 1.038 1.063 1.088 1.113  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA