Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (8.926-8.950)


  1.      legén  tudi lêgen -éna m (ẹ̑; é ẹ́) zool. nočna ptica selivka rjavo rdeče barve, Caprimulgus europaeus: iz gozda se sliši klic legena ♪
  2.      legénda  -e ž (ẹ̑) 1. lit. pripoved, v kateri nastopa Kristus, Marija ali svetniki: brati, poslušati legende; legenda o sv. Petru / legenda pripoveduje, da je Kristus prišel nekoč na Kras / po legendi je sv. Jurij premagal zmaja 2. knjiž. pripoved, zgodba, zlasti o nenavadnih pojavih, dogodkih, ljudeh: ljudstvo je obdalo kralja Matjaža z legendami; vedel sem za legendo o zakladu, ki je menda tam zakopan; o tem kroži mnogo legend / zanimive legende o pesniku // nav. ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: to niso legende, ampak dejstva 3. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kdor zaradi nenavadnih, izrednih lastnosti vzbuja občudovanje: hrabri komandant je postal legenda / življenje tega človeka je že legenda ∙ knjiž. Matija Gubec je že prešel v legendo je postal legendaren 4. navodilo za razumevanje ustaljenih, dogovorjenih znakov: legenda k zemljevidu, na skici / razstavne muzejske zbirke so bile pomanjkljivo opremljene z legendami 5. num. napis (na novcu, pečatu): spremeniti legendo pečata ♪
  3.      legendáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na legenda 1: dramsko delo po legendarnih motivih / legendarne in mitološke pesmi 2. ki v resnici ne obstaja ali ni tako slaven, kot se o njem pripoveduje: legendarni kralj Matjaž; legendarni vitezi srednjeveških romanov 3. ekspr. ki vzbuja občudovanje, zlasti zaradi junaštva: legendarni Pohorski bataljon; legendarni junaki iz osvobodilnih bojev; komandant je postal legendarna osebnost / legendarna bitka; njegovo legendarno junaštvo legendárno prisl.: biti legendarno hraber ♪
  4.      legendárnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost legendarnega: legendarnost motiva / prikazovati legendarnost bojev s sovražnikom / narodne junake je ljudstvo obdalo z legendarnostjo ♪
  5.      légija  -e ž (ẹ́) 1. pri starih Rimljanih osnovna vojaška enota, približno 5.000 mož: poveljnik zmagovite legije / rimske legije 2. navadno s prilastkom, v nekaterih državah vojaška enota za posebne namene, sestavljena iz prostovoljcev ali najetih vojakov: ustanoviti legijo / češka legija v prvi svetovni vojni; tujska legija nekdaj francoska kolonialna vojska iz najetih tujcev // ekspr. vojaška enota sploh: pohod fašističnih legij proti Jugoslaviji 3. knjiž., ekspr., z rodilnikom velika množina: legije komarjev se dvigajo iz močvirja; legija oboževalcev / legija črtic ● križec častne legije ali legije časti francosko odlikovanje za civilne in vojaške zasluge ♪
  6.      legijón  -a m (ọ̑) ekspr. velika množica: legijoni so šli za njim // z rodilnikom velika množina: legijon mravelj napada vsiljivca; legijoni padlih in ranjenih / problemov je legijon zelo veliko ♪
  7.      legíst  -a m (ȋ) nekdaj strokovnjak za civilno pravo: legisti in kanonisti ♪
  8.      legitimácija  -e ž (á) 1. potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe, izkaznica: nimam pri sebi legitimacije; izdati komu legitimacijo; na zahtevo pokazati legitimacijo / miličnik je zahteval od njega legitimacijo zahteval, da pokaže legitimacijo; nalepiti fotografijo v legitimacijo / članska, novinarska, partijska, sindikalna legitimacija; osebna legitimacija ki dokazuje istovetnost osebe; osebna izkaznica; pren. kultura je legitimacija, ki omogoča vstop med evropske narode 2. publ. usposobljenost, upravičenost, pravica: za to službo nima potrebne legitimacije; zaradi prestopka je izgubil legitimacijo, da zastopa svoje tovariše; človek s tako znanstveno legitimacijo ima dostop na vse univerze ◊ jur. aktivna legitimacija upravičenost biti tožnik; pasivna legitimacija upravičenost biti toženec; legitimacija otroka pozakonjenje, pozakonitev ♪
  9.      legitimízem  -zma m (ȋ) zgod. nazor, da ima vladar nedotakljivo pravico do prestola: biti zagovornik legitimizma // nazor, da je obstoječa politična ureditev v monarhiji nedotakljiva: legitimizem ni upošteval vedno bolj perečega narodnostnega vprašanja v Avstro-Ogrski ♪
  10.      legúra  -e ž (ȗ) metal. zmes, spojina ali raztopina dveh ali več kovin ali kovine in nekovine, ki se dobi s taljenjem; zlitina: proizvesti novo leguro; lahko taljive legure; legura jekla in titana ♪
  11.      legván  -a m (ȃ) zool. zelo velik kuščar s kožno gubo pod vratom, živeč v Srednji in Južni Ameriki, Iguana: zeleni legvan ♪
  12.      léha  -e ž (ẹ́) 1. nar. njiva, zlasti ožja: zorati lehe; velike lehe / lehe žita // del njive med dvema razoroma; ogon: šel je po njivi kar čez lehe in razore 2. star. oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu; greda: opleti leho; leha tulipanov; pren. pesnik je povezal cvetje svoje lehe ♪
  13.      léj  in lèj -te medm. (ẹ̑; ȅ) pog. glej: lej, kaj sem odkril / lej, ti si moje zadnje upanje / dotakne se ga, in lej, še je živ; lej, lej, to je pa novo / lejte, kakšna sreča ♪
  14.      lékcija  -e ž (ẹ́) 1. vsebinska in grafična enota v učbeniku, zlasti za tuji jezik: beri tretjo lekcijo; druga lekcija v angleški vadnici / naučil se je samo prvo lekcijo, druge pa ne // redko (učna) snov ene šolske ure: dijak se zadnje lekcije ni naučil; profesor je lekcijo dobro razložil; sprašuje samo zadnjo lekcijo 2. nav. mn., zastar. poučevanje izven šole; inštrukcija: preživljati se z lekcijami / dajati lekcije inštruirati; pren., ekspr. potrebno se mu zdi dajati nam lekcije o demokraciji 3. ekspr. oster opomin, ukor, kazen: dati komu pošteno lekcijo; deliti lekcije; podjetje bi zaslužilo lekcijo za slabo vzdrževano cesto / poraz na tekmi je bil za moštvo krepka lekcija; ker nisi ubogal, si se prehladil — to naj ti bo lekcija za drugič (koristen) nauk ♪
  15.      leksikográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na leksikografijo: zbirati gradivo za leksikografsko delo / leksikografska tradicija / Leksikografski zavod v Zagrebu ♪
  16.      léksikon  -a m (ẹ̄) 1. knjižno delo, ki daje (krajši) pregled vse človeške vednosti: izdati leksikon; iskati pojasnila v leksikonu; leksikon v štirih knjigah; članek v leksikonu; enciklopedije in leksikoni / glasbeni, pedagoški leksikon / konverzacijski leksikon / Slovenski biografski leksikon; Krajevni leksikon Slovenije ∙ ekspr. on je pravi, živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan 2. knjiž., redko slovar, zlasti enojezični ♪
  17.      lektíra  -e ž (ȋ) knjiž. 1. čtivo, berilo: mladini primerna lektira 2. redko dojemanje vsebine besedila; branje: vpliv lektire grških tragedij ♪
  18.      léktor  -ja m (ẹ́) 1. predavatelj za praktični pouk zlasti tujih jezikov: lektor francoskega jezika; lektor za angleščino / lektor glasbe, risanja 2. sodelavec založbe, gledališča, radia, ki pregleduje, jezikovno obdeluje, ocenjuje rokopise: razpisati mesto lektorja // sodelavec gledališča, radia, ki skrbi za normativnost izgovarjave pri igralcih, napovedovalcih: lektorjevo delo z igralci 3. nekdaj kdor glasno bere drugim: Trubar je bil pri Bonomu tudi lektor ◊ rel. pripravnik za duhovniški poklic, za stopnjo nižji od eksorcista ♪
  19.      lektorát  -a m (ȃ) pedagoška enota ali službeno mesto lektorja zlasti v okviru fakultete: ustanoviti lektorat; lektorat češkega jezika, za češki jezik na ljubljanski univerzi ♪
  20.      léming  -a m (ẹ̑) zool. majhen glodavec, ki živi v severnih polarnih pokrajinah, Lemmus: množične selitve lemingov / skandinavski leming ♪
  21.      lemúr  -ja tudi -a m (ū) nav. mn., zool. majhne in srednje velike, na Madagaskarju živeče polopice z velikimi očmi, Lemuridae: lemurji in makiji ♪
  22.      léninski  -a -o prid. (ẹ̑) tak kot pri Leninu: leninski slog dela; te besede niso niti Leninove niti leninske / publ. leninsko načelo kolektivnega vodstva Leninovo // ki je v skladu z leninizmom: partija leninskega tipa ♪
  23.      lenôba  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lenega človeka: njena glavna napaka je lenoba; boriti se proti lenobi / njihove revščine je kriva samo lenoba; od lenobe se mu še govoriti ne ljubi / duševna, miselna, umska lenoba // lenarjenje: ves dan je ležal, sedaj pa si odpočiva od lenobe ∙ ekspr. lenobo pasti, prodajati lenariti; pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se mu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka; lenoba je mati vseh pregreh iz lenobe izhajajo vse druge napake // stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost: prevzemala ga je mehka lenoba / biti moralen ne zavestno, ampak iz lenobe 2. ekspr. len človek: ta lenoba ves dan poseda; njegov sin je lenoba in klatež / kot psovka vstani, lenoba lena ♪
  24.      lenôben  -bna -o prid. (ó ō) 1. ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti: postajati zaspan in lenoben; lenobna kobila / prevzela ga je lenobna omotica 2. nekoliko len: dobil je neumno in lenobno ženo / lenobna ravnodušnost / pospešiti lenobne korake / široka in lenobna reka / lenobno življenje nedejavno, brezdelno lenôbno prisl.: počasi in lenobno delati; lenobno se greti na soncu; lenobno se je napotil za čredo ♪
  25.      lenúharski  -a -o prid. (ȗ) nav. slabš. len: to so lenuharski dijaki / lenuharsko življenje / lenuharske roke ♪

   8.801 8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA