Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Iv (876-900) 
- kradljívec -vca m (ȋ) nav. ekspr. kdor (rad) krade: čisto navaden kradljivec je / tista dva kradljivca so prijeli ♪
- kradljívka -e ž (ȋ) ženska oblika od kradljivec: po dolgem času so kradljivko prijeli ♪
- kradljívost -i ž (í) lastnost kradljivega človeka: očital mu je sleparstvo in kradljivost ♪
- kratívec -vca m (ȋ) lingv. grafično znamenje za kratki naglašeni samoglasnik: krativec in ostrivec ♪
- kratkožív -a -o prid. (ȋ í) 1. knjiž. ki malo časa živi: kratkožive rastline / ekspr. nove ideje so bile zelo kratkožive 2. fiz. ki hitro radioaktivno razpada: kratkoživi izotopi ♪
- krčljív -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) krči: krčljive mišice; krčljive stene žil / krčljive lovke ♪
- krčljívost -i ž (í) lastnost, značilnost krčljivega: krčljivost mišičja ♪
- kreatívec -vca m (ȋ) publ. ustvarjalec: umetniški razvoj kreativca ♪
- kreatíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki kreira, ustvarjalen: kreativni igralec / kreativna moč, sposobnost umetnika / kreativna fantazija / formativni in kreativni proces; kreativna dejavnost ♪
- kreatívnost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost kreativnega, ustvarjalnost: režijska kreativnost; poglobljena umetniška kreativnost / kreativnost igralca / v svojih modelih je pokazal precej kreativnosti ♪
- krív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče
je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi
vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / star. po deželi so hodili krivi preroki ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv ♪
- kriváč -a m (á) nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: Ko je ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in obsekaval (I. Tavčar) / iz žepa je potegnil krivač krivec ◊ obrt. ukrivljeno rezilo za usnje ♪
- krívček -čka m (ȋ) manjšalnica od krivec1: nabrusiti krivček / s krivčki okrašen klobuk ♪
- krívda -e ž (ȋ) 1. vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: dognati, dokazati, ugotoviti krivdo; ekspr. valiti, zvaliti krivdo na drugega / moralna krivda / ekspr. krivda njene smrti pade nanj / zavedati se krivde / nesreča je nastala po njegovi krivdi / odločba o krivdi ∙ pog. to ni moja krivda tega nisem kriv; sprejeti krivdo nase priznati krivdo ♦ lit. tragična krivda // slabo, neprijetno, nezaželeno dejanje: priznati krivdo 2. star. krivica: storjena ji je krivda; skušal je poravnati krivdo ♪
- krívden -dna -o prid. (ȋ) jur. nanašajoč se na krivdo: upoštevati krivdne razloge / dejanje je bilo spoznano za krivdno / krivdna odgovornost ♪
- krivdorèk in krivdorék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) jur. izrek sodbe o krivdi: krivdorek ni temeljil na dejstvih ♪
- krívec 1 -vca m (ȋ) 1. kdor je kriv: krivca so dolgo iskali; zagovarjati krivca; neznani krivec; krivec kaznivega dejanja 2. nož z zakrivljenim rezilom: nabrusiti krivec; iz žepa je potegnil krivec // nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: s krivcem obsekavati vejo 3. zakrivljeno pero v repu ruševca: klobuk s krivci za trakom 4. redko krivilec: zaposlil se je kot krivec železa ♪
- krívec 2 -vca m (ȋ) nar. hladen vzhodni veter: proti poldnevu je začel pihati krivec ♪
- krivénčast -a -o prid. (ẹ̄) večkrat nekoliko ukrivljen: krivenčaste korenine; tanko krivenčasto deblo / krivenčast gaber / krivenčasta rast / krivenčaste črke // ekspr. kriv, neraven: krivenčaste noge / krivenčast človek ♪
- krivénčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar krivenči drevo / krivenčiti ustnice; kar naprej se krivenči // redko pačiti, potvarjati: skušal je krivenčiti dejstvo ♪
- krivíca -e ž (í) 1. dejanje, ki koga prizadene in je v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: storil mu je hudo, veliko krivico / vsaka krivica ga boli, prizadene / popraviti, poravnati krivico // kar je v nasprotju s takšnimi vrednotami: spoznati pravico in krivico / krivica se mu dela, godi / po krivici mu očitajo 2. star. krivda: brez krivice ste ♪
- krivíčen -čna -o prid., krivíčnejši (ȋ) nanašajoč se na krivico: krivična kazen, obsodba; takšno ravnanje je krivično / krivičen človek; krivičen je do njega / star. izročiti je moral vse krivično blago nepošteno pridobljeno blago krivíčno prisl.: krivično soditi ♪
- krivíčnež -a m (ȋ) redko krivičen človek: lakomnež in krivičnež ♪
- krivíčnik -a m (ȋ) knjiž. krivičen človek: bil je skopuh in krivičnik / pravičniki in krivičniki ♪
- krivíčnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost krivičnega: občutiti krivičnost družbe / njegova krivičnost ga je prizadela ♪
751 776 801 826 851 876 901 926 951 976 
