Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (6.448-6.472)


  1.      grínta  -e ž (ȋ) 1. nar. krasta: grinta se je pri umivanju odluščila; na glavi ima grinte // mn. garje: nalezel se je grint; grinte pri ovcah 2. krasti podobna tvorba na rastlini ali sadežu: grinte na deblu; letošnje sadje je polno grint 3. slabš. bolehen, slaboten človek: še vedno je taka grinta kot pred leti / kot psovka pusti nas na miru, grinta zoprna ♪
  2.      gríntavec  -vca m (í) 1. apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina; dolomit: to gorovje sestavljajo grintavec in druge kamnine 2. bot. rastlina z modrimi, vijoličastimi ali rumenkasto belimi cveti v glavicah, Scabiosa: blesteči grintavec ♪
  3.      grípa  -e ž (í) nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal: gripa letos močno razsaja; zboleti za gripo; epidemija gripe; virus gripe / azijska gripa ki se razširi iz Azije ♪
  4.      grísti  grízem nedov. (í) 1. drobiti z zobmi: gristi bonbone, meso, orehe; nič ne grize, kar celo požira; težko grize, ker ima slabe zobe // zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi: premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik; grizel si je ustnice / dušila je solze in si grizla nohte 2. rad napadati z zobmi: sosedov pes grize / konji so hrkali in se grizli / bolhe me grizejo pikajo; pren., ekspr. žena ga neprestano grize, zakaj je to storil; še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine 3. povzročati neprijeten, pekoč občutek: cestni prah je grizel v oči / ekspr. mraz me je vedno huje grizel 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: grize ga ljubosumnost in negotovost; vem, da jo nekaj grize; skrb ga neprestano grize; grizel se je zaradi sinovega neuspeha 5. ekspr. prodirati v kaj trdega: sveder grize v beton; reka se grize v živo skalo / tovornjak se je grizel v klanec s težavo pomikal naprej ● ekspr. vest ga grize ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; ekspr. rad grize besede rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega grizóč -a -e: grizoč travno bilko, je stopal po stezi; zbudil ga je grizoč mraz ♪
  5.      grizéta  -e ž (ẹ̑) v francoskem okolju lahkoživo dekle iz nižjih slojev: pisana druščina slikarjev in grizet ♪
  6.      grizétka  -e ž (ẹ̑) v francoskem okolju lahkoživo dekle iz nižjih slojev: gostje so bili bohemi in drobne grizetke ♪
  7.      grízli  -ja m (ȋ) velik severnoameriški medved rumenkasto rjave ali sive barve: grizliji iz kanadskih tunder ♪
  8.      gríža 1 -e ž (ȋ) 1. nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko: dobiti, imeti grižo; siten ko griža ♦ čeb. griža bolezen čebel zaradi prenapolnjenosti črevesa z neprebavljivimi snovmi; med. amebna griža ki jo povzroča grižna ameba; krvava griža 2. slabš. siten ali slaboten človek: v šoli sedi zraven prave griže; kaj boš s to gosposko grižo / kot psovka le kdo te bo prenašal, griža sitna ♪
  9.      grižljáj  stil. grížljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj; grižljaj kruha // količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu ∙ ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel; jedla je po grižljajih počasi, brez teka 2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj // z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa ◊ lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena ♪
  10.      grlíti  in gŕliti -im nedov. (ȋ ŕ) oglašati se z grulečim glasom: nekje v bližini so veselo grlile prebujajoče se ptice / zastar. grlil ji je o svoji ljubezni prijazno, dvorljivo govoril ♪
  11.      grmádenje  -a s (ā) glagolnik od grmaditi: grmadenje skal pod ledenikom / grmadenje gradiva za članek ♪
  12.      grmáriti  -im nedov. (á ȃ) lov. s psom loviti, iskati divjad po grmovju: imajo lepa lovišča za kljunače, vendar nikoli ne grmarijo / pes grmari ♪
  13.      grmúša  -e ž (ú) zool. manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom; vrtnik: grmuše in golobi ♪
  14.      gròb  grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪
  15.      grób  -a -o stil. -ó prid. (ọ̑ ọ̄) 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika; obleka iz grobe volne; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine / pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti / cesto so posuli z grobim peskom debelim 2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma; naredil je grobo napako ◊ grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo gróbo tudi grobó prisl.: igrali so precej grobo; zelo grobo se izraža; grobo kršiti zakon; grobo mleta moka gróbi -a -o sam.: na grobo tkano platno; načrti so v grobem že izdelani ♪
  16.      grobár  -ja m (á) 1. kdor koplje grobove: opravljal je službo grobarja; pren., knjiž. sam je bil grobar svoje časti 2. zool., v zvezi navadni grobar hrošč, ki leže jajčeca v mrtvo žival in jo potem zakoplje, Necrophorus vespillo ♪
  17.      gróblja  -e ž (ọ̑) 1. kup nametanega kamenja: pobiral je kamenje na njivi in ga nosil na grobljo; s plevelom porasle groblje // star. podrtija, razvalina: njegova domačija je pusta groblja; stolp je samo še črna groblja 2. geogr. nasutina ledenika: vzdolž ledenika se vlečejo groblje / čelna, stranska groblja ♪
  18.      gróblje  -a s (ọ̑) 1. več grobelj: med grobljem so rasle koprive / od hiše je ostalo le še kamnito groblje 2. zastar. pokopališče: nihče v vasi ni več pomnil, kdaj so zadnjega pokopali na tisto groblje / staroslovensko groblje grobišče ♪
  19.      gródelj  -dlja m (ọ́) metal. železo, ki pride iz plavža: po vpihavanju kisika se grodelj spremeni v jeklo / beli z belo, sivi grodelj s sivo prelomno ploskvijo ♪
  20.      gròf  grôfa m, im. mn. grôfi in grôfje (ȍ ó) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od kneza: postal je grof; bogat grof; živel je kot grof bahaško, imenitno / celjski grofje ♦ zgod. mejni grof ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
  21.      grôfov  -a -o stil. grôfov -óva -o prid. (ó; ó ọ́) nanašajoč se na grofa: bil je grofov hlapec; grofova hči; grofova posest je bila obsežna; sam.: najemniki so životarili na grofovem na grofovi posesti ♪
  22.      grohòt  -ôta m (ȍ ó) raba peša krohot: od vseh strani se je razlegel grohot; divji grohot ♪
  23.      grotéska  -e ž (ẹ̑) lit. delo, ki na grozljivo-smešen način prikazuje resničnost, življenje: igrali so grotesko; politična groteska / zgodba je tipična groteska // grozljivo-smešno prikazovanje resničnosti, življenja: opaziti je pisateljevo nagnjenje h groteski in bizarnosti / to je dežela protislovij in grotesk ◊ kor. ples s pretiranimi gibi in držami; muz. skladba grotesknega značaja; um. ornament, v katerem so med tanke rastlinske vitice vpletene figure ♪
  24.      grotésken 1 -kna -o prid., grotésknejši (ẹ̑) ki zaradi neskladnosti z okoljem grozljivo—smešno deluje: njegovim očem se je nudil grotesken prizor; groteskna slika / groteskni gibi lutk / groteskni humor tragedije // ekspr. nenavaden, čuden: ladja z grotesknimi jadri grotéskno prisl.: groteskno učinkovati; groteskno spačena figura ♪
  25.      grôza  -e ž (ó) 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati ∙ ekspr. laže, da je groza zelo 3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi 4. v medmetni rabi izraža a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil ♪

   6.323 6.348 6.373 6.398 6.423 6.448 6.473 6.498 6.523 6.548  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA