Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (2.748-2.772)


  1.      subjektíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta, okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik // odvisen od doživljanja, mišljenja in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven opis dogodka / subjektivni občutek ♦ filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej ne da spoznati 2. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih; pristranski, oseben: pri ocenjevanju ni želel biti subjektiven; imeti subjektivna merila 3. nanašajoč se na samo osebo, ki čuti, misli, deluje: subjektivna rešitev ni rešitev vseh / subjektivna lirika / subjektivna resnica resnica, veljavna samo za osebo, ki čuti, misli, deluje, in ne za vse ljudi / publ. Zveza komunistov in druge subjektivne sile sile, ki odločajo, pomembno vplivajo subjektívno prisl.: subjektivno ima prav, objektivno pa se moti; ocenjevati subjektivno; subjektivno se počuti dobro ♪
  2.      subjektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. prikazati, oblikovati kaj tako, da se čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka: otrok pri risanju predmete subjektivira / s svojim mišljenjem svet subjektiviramo ♪
  3.      subjektivíst  -a m (ȋ) 1. kdor se pri presojanju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih: njegova dejanja dokazujejo, da ni subjektivist / ekspr. ne bodi tak subjektivist 2. pristaš subjektivizma: prizadevanja subjektivistov ♪
  4.      subjektivístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na subjektiviste ali subjektivizem: subjektivistično pojmovanje dogajanja / subjektivistična poezija; pisatelji subjektivistične smeri subjektivístično prisl.: na umetnost gleda subjektivistično ♪
  5.      subjektivitéta  -e ž (ẹ̑) filoz. kar je, obstaja odvisno od človekove zavesti, mišljenja; subjektivnost: objektivitete in subjektivitete / subjektiviteta simbolov ♪
  6.      subjektivizácija  -e ž (á) glagolnik od subjektivizirati: pesnikova subjektivizacija resničnosti ♪
  7.      subjektivízem  -zma m (ȋ) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev odvisno od osebnih nazorov, interesov: vsak subjektivizem mu je tuj; subjektivizem v kulturi, umetnosti; v svojih obravnavah se je skušal otresti subjektivizma / pesniški subjektivizem / publ. preprečevati subjektivizem v kadrovski politiki ◊ filoz. spoznavna teorija, po kateri so vsa spoznanja odvisna od človekove zavesti, mišljenja ♪
  8.      subjektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. prikazati, oblikovati kaj tako, da se čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka: pesnik je subjektiviziral like z miselnimi in liričnimi doživetji ♪
  9.      subjektívnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost subjektivnega človeka: subjektivnost pri ocenjevanju / literarna, umetniška subjektivnost; subjektivnost v občutkih, zaznavah / v romanu izstopa pisateljeva subjektivnost 2. filoz. kar je, obstaja odvisno od človekove zavesti, mišljenja: priznavati subjektivnosti velik pomen / subjektivnost nagonskih doživljajev ♪
  10.      súbstantiv  -a m (ȗ) lingv. samostalnik: zveza adjektiva s substantivom ♪
  11.      súbstantiven  -vna -o prid. (ȗ) 1. lingv. samostalniški: substantivna funkcija 2. kem., v zvezi substantivno barvilo barvilo, ki neposredno obarva rastlinska vlakna ♪
  12.      substantivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. dati besedi, ki ni samostalniška, samostalniške lastnosti; posamostaliti: substantivirati pridevnik substantivíran -a -o: substantiviran nedoločnik ♪
  13.      substantivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. dati besedi, ki ni samostalniška, samostalniške lastnosti; posamostaliti: substantivizirati pridevnik ♪
  14.      subtraktíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. odštevalen: subtraktivni postopek ♦ fiz. subtraktivno mešanje barv vstavljanje raznobarvnih filtrov v curek svetlobe ♪
  15.      subverzíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na subverzijo, prevraten: subverzivna propaganda; subverzivno delovanje / slabš. subverzivni elementi ♪
  16.      sugestíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na sugestija 1: sugestiven glas; sugestivna moč / imeti sugestiven vpliv na otroke / sugestivno vprašanje vprašanje, ki nakazuje odgovor, kakršnega želi, pričakuje izpraševalec 2. knjiž. ki zelo prevzame, vzbudi močen (čutni) vtis: sugestiven opis; sugestivna glasba, uprizoritev / sugestivno pripovedovanje prepričljivo sugestívno prisl.: besede so delovale sugestivno ♪
  17.      sugestívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost sugestivnega: sugestivnost njegovega pogleda / knjiž. politikova nadarjenost in sugestivnost moč vplivanja ♪
  18.      sukcesíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. zaporeden, postopen: sukcesivni dogodki; simultano in sukcesivno dogajanje / sukcesiven izid obeh delov knjige; sukcesivna izročitev blaga / sukcesivni prehod v drugačno obliko sukcesívno prisl.: sukcesivno nabavljen material ♪
  19.      sumljív  -a -o prid., sumljívejši (ȋ í) ki vzbuja sum: zaradi svojega vedenja ji je postal sumljiv; sumljiva oseba / sumljive okoliščine; njegovo ravnanje se mi zdi sumljivo / ekspr. ženska sumljive preteklosti moralno oporečna / bolnikova oteklina, temperatura je sumljiva / ekspr. vino sumljive barve sumljívo prisl.: sumljivo se vesti / v povedni rabi sumljivo se jim je zdelo, da molči; sam.: če opazite kaj sumljivega, sporočite ♪
  20.      sumljívec  -vca m (ȋ) 1. kdor (rad) sumi: sumljivcu je bilo dovolj, da ju je videl skupaj 2. ekspr. sumljiv človek: neki sumljivci se potikajo okoli skladišča; zapreti sumljivca ♪
  21.      sumljívež  -a m (ȋ) ekspr. sumljiv človek: sumljiveža so zaprli ♪
  22.      sumljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost sumljivega človeka: sumljivost neznanih oseb / sumljivost ravnanja ♪
  23.      sumnjív  -a -o prid. (ȋ í) 1. star. ki (rad) sumi: to so nezaupljivi in sumnjivi ljudje / sumnjiv pogled 2. zastar. sumljiv: sumnjive ljudi so aretirali / njegova prijaznost se ji je zdela sumnjiva ♪
  24.      súpercivilizácija  -e ž (ȗ-á) publ. zelo razvita civilizacija: supercivilizacija zahodnega sveta ♪
  25.      súperlativ  -a m (ȗ) 1. lingv. oblika, ki izraža najvišjo mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali prislova; presežnik: najboljši je superlativ od dober; komparativ in superlativ 2. nav. mn., ekspr. beseda, ki izraža veliko hvalo, pohvalo: v poročilu uporablja same superlative; opisati s superlativi / govoriti o kom v samih superlativih zelo ga hvaliti ♪

   2.623 2.648 2.673 2.698 2.723 2.748 2.773 2.798 2.823 2.848  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA