Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (20.648-20.672)


  1.      zamahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami; mahati: pri govorjenju je zamahoval okrog sebe / galebi zamahujejo s krili / zamahoval je s palico na vse strani / ekspr. začel je zamahovati s signalnima zastavicama dajati znake // delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: zamahovati v pozdrav / od daleč ji je zamahoval, naj molči 2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje: ob njenih besedah je samo zamahoval 3. ekspr. udarjati, tolči: s kladivom zamahovati po razbeljenem železu zamahujóč -a -e: dajati takt, zamahujoč z roko ♪
  2.      zamákati  -am nedov. (ȃ) nezaželeno prehajajoč skozi kaj, delati kaj mokro, vlažno: skladovnico so prekrili, da je ne zamaka dež; gnojnica zamaka steno, zid; brezoseb.: stanovalci se pritožujejo, da zamaka; v zgornjih nadstropjih zamaka // nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi voda: streha, strop zamaka / klet zamaka ● ekspr. pridno so si zamakali grla so pili, popivali; ekspr. jed zamakati z vinom pri jedi piti vino zamakajóč -a -e: zamakajoča streha ♪
  3.      zamakníti  in zamákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse ● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti zamakníti se in zamákniti se 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje ∙ knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati ♪
  4.      zamáknjenec  -nca m (á) ekspr. kdor je zamaknjen: prividi zamaknjencev; gleda kot zamaknjenec ● knjiž. dolgoletni gledališki zamaknjenec navdušenec, zanesenjak ♪
  5.      zamáknjenje  -a s (á) 1. ekspr. stanje zamaknjenega človeka: obšlo ga je zamaknjenje; pasti v zamaknjenje; v zamaknjenju ima privide; religiozno zamaknjenje 2. glagolnik od zamakniti: pesnikovo zamaknjenje v onostranstvo ♪
  6.      zamáknjenka  -e ž (á) ženska oblika od zamaknjenec: prividi zamaknjenke ♪
  7.      zamastíti  -ím dov., zamástil (ȋ í) zamazati z mastjo, maščobo: zamastiti obleko; zamastiti se pri jedi; zamastiti si brke zamastíti se 1. agr. postati tak, da ima razmeroma veliko maščobnega tkiva: mlada žival se ne sme zamastiti; ta vrsta prašičev se hitro zamasti 2. ekspr. zrediti se: na stara leta se je čisto zamastil zamaščèn -êna -o: zamaščen bankovec, klobuk; zamaščena svinja ∙ ekspr. zamaščen obraz debel ♪
  8.      zamaščênost  -i ž (é) značilnost zamaščenega: karte so se lepile od zamaščenosti ∙ ekspr. posmehovali so se njegovi zamaščenosti debelosti ♦ med. čezmerna nakopičenost maščobe v telesu, organih, tkivih ♪
  9.      zamašnják  -a m (á) knjiž. kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja; vztrajnik: zamašnjak motorja, šivalnega stroja ♪
  10.      zamedléti  -ím [med in mǝd] dov., tudi zamedlì (ẹ́ í) knjiž. 1. za kratek čas omedleti: dekle je zamedlelo od strahu 2. postati manj močen, intenziven: barve na pročelju so kmalu zamedlele; zvok godal zamedli / spomin na dom je čez čas zamedlel ● knjiž., ekspr. na nebu so zamedlele zvezde so se pojavile brez močnega sijaja, svetlobe ♪
  11.      zamegljevánje  -a [mǝg] s (ȃ) glagolnik od zamegljevati: zamegljevanje ozračja / prikrivanje in zamegljevanje resnice ♪
  12.      zamehúriti  -im dov. (ú ȗ) pog. 1. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: čakajo na priložnost, da bi ga zamehurili; s tem zakonom so nas zamehurili; zamehuril se je s svojo nepremišljeno izjavo 2. aretirati, zapreti: zamehurili so ga zaradi kraje zamehúriti se biol. v neugodnih življenjskih razmerah se obdati s trdnim ovojem; encistirati se: pražival se zamehuri ♪
  13.      zaméjec  -jca m (ẹ̑) pripadnik slovenske narodne skupnosti, ki živi za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko: kulturno, politično delovanje zamejcev; seminar slovenskega jezika za tujce in zamejce ● knjiž. v hotelu je več zamejcev kot domačih gostov tujcev, inozemcev ♪
  14.      zaméjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo: zamejne pokrajine / zamejni prebivalci / zamejni Slovenci zamejski Slovenci ● zastar. ukvarjati se z zamejno trgovino zunanjo trgovino; knjiž. brati razen domačih tudi zamejne časopise tuje, inozemske ♪
  15.      zamejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določevati, označevati mejo česa: zamejevati njivo, travnik; zamejevati z mejniki / zamejevati področje delovanja 2. knjiž. določati razsežnost česa: gore zamejujejo kotlino / pravila vedenja zamejujejo človekovo svobodo ♪
  16.      zaméjski  -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo: zamejske vasi / zamejski prebivalci 2. nanašajoč se na zamejce ali zamejstvo: zamejski pisatelji; zamejska društva / zamejsko šolstvo / zamejski Slovenci ● knjiž. avtomobil z zamejskimi oznakami tujimi, inozemskimi ♪
  17.      zaméjstvo  -a s (ẹ̑) ozemlje, dežele za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko, kjer živijo pripadniki slovenske narodne skupnosti: bojevati se za pravice Slovencev v zamejstvu; slovensko šolstvo v zamejstvu // knjiž. pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo na tem ozemlju; zamejci: potrebe zamejstva ● knjiž. odpotovati v zamejstvo tujino, inozemstvo ♪
  18.      zamencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) ekspr. 1. narediti nekaj kratkih, sunkovitih gibov, zlasti z nogami: od zadrege zamencati; nestrpno zamencati / živčno zamencati z nogami 2. s kratkimi koraki iti, stopiti: zamencal je od mize proti vratom ● ekspr. mogoče, ne vem, je zamencala omahovaje, obotavljajoč se rekla ♪
  19.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  20.      zamenjáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zamenjati: a) zamenjava blaga za blago; zamenjava znamk; pogodba o zamenjavi stanovanja / nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo / dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo / trgovinska zamenjava med državama narašča menjava / narediti zamenjavo b) zamenjava traku pri pisalnem stroju / med tekmo je prišlo do več zamenjav c) zamenjava glasov v besedi č) opazovati zamenjavo straže d) zamenjave oseb v komediji ♦ mat. zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim; medsebojna zamenjava spremenljivk 2. kar kaj zamenja: dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del / za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: na bojišče so prišle zamenjave ♪
  21.      zamenjávanje  -a s (ȃ) glagolnik od zamenjavati: a) zamenjavanje obleke za hrano / zamenjavanje knjig b) redno čiščenje in zamenjavanje filtrov c) zamenjavanje igralcev č) zamenjavanje delavca na dopustu d) zamenjavanje bivališč / zamenjavanje zaposlitve e) zamenjavanje strupenih rastlin z užitnimi ♪
  22.      zamenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
  23.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  24.      zaméra  -e ž (ẹ̑) 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav // izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma // izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem ● star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej ♪
  25.      zamérčen  -čna -o prid. (ẹ̄) star. zamerljiv: sitna in zamerčna ženska ♪

   20.523 20.548 20.573 20.598 20.623 20.648 20.673 20.698 20.723 20.748  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA