Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (14.873-14.897)


  1.      prídigarski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na pridigarje ali pridigarstvo: pridigarska služba / pridigarska primera / ekspr. govoriti s pridigarskim glasom slovesnim, privzdignjenim ♪
  2.      prídigarstvo  -a s (í) 1. rel. dejavnost pridigarjev: ukvarjati se s pridigarstvom 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: očitati komu pridigarstvo ♪
  3.      prídigati  -am nedov. (í) 1. rel. govorno podajati vsebinsko zaokroženo versko snov: pridigati pri nedeljski maši / pridigati proti vražam 2. ekspr. zavzemati se za kako idejo, nazor: pridigati moralo; pridiga poštenost, sam pa goljufa 3. ekspr. (vsiljivo) dajati nauke: ta človek rad pridiga; ne boj se, ne bom ti pridigal / zdravniki zaman pridigajo, da je kajenje škodljivo opominjajo ● ekspr. pridigati gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati pridigajóč -a -e: poslušati pridigajočega duhovnika ♪
  4.      pridíhniti  -em dov. (í ȋ) knjiž., ekspr. dodati, pridati: pojavu je pridihnil nekaj pozitivnega pridíhnjen -a -o: lingv. pridihnjeni glas glas, izgovorjen s pridihom ♪
  5.      príditi 1 -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. vplivati moralno negativno; kvariti: slaba družba ga pridi; priditi mladino z neprimernim čtivom; otrok se je začel priditi / priditi značaj naroda 2. delati kaj manj popolno, dovršeno: tako ohlapno izražanje pridi jezik ● star. ni jim hotel priditi družbe kvariti príditi se postajati neužiten, slab; kvariti se: meso se je začelo priditi ♪
  6.      pridobíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pridobivanje materialnih dobrin: pridobiten poklic; pridobitna dejavnost, panoga; pridobitno podjetje / pridobitni in okrasni del vrta / delati iz pridobitnih nagibov / oče je bil navadno edini pridobitni član v družini / pridobitna družba pridobitniška / ekspr. pridobiten človek človek, ki (spretno) pridobiva materialne dobrine; pridobiten posel donosen pridobítno prisl.: biti pridobitno sposoben ♪
  7.      pridobítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od pridobiti: pridobitev premoženja / pridobitev kupcev, naročnikov; pridobitev ljudi za akcijo / pridobitev funkcije, oblasti; pridobitev doktorskega naslova 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar je posledica kakega dela, prizadevanja: ohraniti pridobitve osvobodilnega boja; kulturne, tehnične, znanstvene pridobitve; pomembne pridobitve v šolstvu; pridobitve civilizacije ♪
  8.      pridobíti  -ím dov., pridóbil (ȋ í) 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem ♦ fiz. pridobiti z destilacijo // narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje // narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša // postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino ● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem ♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem ♪
  9.      pridobítnik  -a m (ȋ) kdor se ukvarja s pridobitno dejavnostjo: sloj pridobitnikov; gospodarstveniki in pridobitniki / ekspr. ta človek je pravi pridobitnik spretno, pretirano pridobiva materialne dobrine ♪
  10.      pridobítništvo  -a s (ȋ) pretirano pridobivanje materialnih dobrin: pridobitništvo malih proizvajalcev; v pridobitništvo usmerjena dejavnost / v teh krogih je vse preveč pridobitništva ♪
  11.      prídoven  -vna -o prid. (í) nar. 1. koristen: pridovno delo / fant je pri živini čisto pridoven 2. delaven, priden: soseda je pridovna gospodinja ♪
  12.      pridŕgniti  -em dov., tudi pridrgníla (ŕ ȓ) nar. 1. privezati z vozlom, zanko: pridrgniti nov bič na bičevnik; pridrgniti vrv k vozu 2. priskopariti: pridrgnil je veliko premoženje ♪
  13.      pridruževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj sestavni del kake enote: pridruževati občini manjše kraje; pridruževati si sorodne delovne organizacije pridruževáti se 1. začenjati biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: po poti so se jim pridruževale nove skupine; otroci so se mu na ulici pridruževali, ker jim je dajal bonbone / v vsaki vasi so se jim pridruževali prostovoljci // začenjati opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: strokovnjakom so se pridruževali tudi amaterji / pridruževati se uporniškemu gibanju / ob kapitulaciji Italije so se množično pridruževali partizanom odhajali k partizanom // začenjati biti v istem stanju kot kdo drug: pridruževati se vsesplošnemu veselju 2. imeti, izražati enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridruževali / publ.: pridružujem se vašemu mnenju soglašam z vami; pridruževati se protestu zoper nevzdržne razmere 3. pojavljati se istočasno s čim drugim: jezi se je pridruževal še občutek krivde; šumenju vetra so se pridruževali še drugi glasovi ♪
  14.      pridružíti  in pridrúžiti -im, tudi pridrúžiti -im dov. (ȋ ú ū; ū ȗ) narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: pridružiti manjšo skupino večji / pridružiti ozemlje ene države k drugi državi; delovni organizaciji se je pridružilo več sorodnih organizacij; pridružiti si manjša podjetja / skupini so pridružili še nekaj delavcev dodali; pridružiti se mednarodni organizaciji včlaniti se vanjo pridružíti se in pridrúžiti se, tudi pridrúžiti se 1. začeti biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: na poti v mesto se mu je pridružil neznanec; pridružil se je koscem na travniku; pridružil se je otrokom, da bi se z njimi igral / ekspr. tu se Donavi pridruži Sava se izliva vanjo // začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: pridružiti se upornikom; pri napadu se jim je pridružila še druga četa je napadla / že v mladosti se je pridružil naprednemu gibanju se je vključil vanj / pobegnil je iz nemške vojske in se pridružil partizanom šel k partizanom; ekspr. s svojimi romani se je pridružil nesmrtnikom postal zelo slaven, čaščen umetnik // začeti biti v istem stanju kot kdo drug: pridružiti se vsesplošnemu navdušenju, veselju / pridružiti se otroškim igram 2. imeti, izraziti enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridružili / publ.: pridružiti se mnenju večine soglašati z njo; njegovemu predlogu se je pridružila večina 3. pojaviti se istočasno s čim drugim: angini se je pridružila še pljučnica; že znanim problemom so se pridružili še novi pridružívši zastar.: pridruživši se drugim, so nadaljevali pot pridrúžen -a -o: drugi člani so bili pridruženi; postati pridružena članica organizacije; pridruženo ozemlje ♦ geom. pridružena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera ♪
  15.      pridvígniti  -em dov. (í ȋ) privzdigniti: počasi je pridvignil pokrov / bolnik je poskušal pridvigniti glavo / dogajanje v romanu je nekoliko pridvignil pridvígnjen -a -o: pridvignjene misli; odmaknil je pridvignjeno podnico ∙ tam je svet nekoliko pridvignjen dvignjen, višji ♪
  16.      pridvígnjenost  -i ž (ȋ) privzdignjenost: govornika je zanašalo v nekakšno pridvignjenost ♪
  17.      prienáčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: prienačiti upravno ureditev dežele drugim deželam / temu delavcu bi težko koga prienačili težko bi mu našli enakega, enakovrednega; njemu se ne morem prienačiti ∙ knjiž., redko prienačiti se življenju domačinov prilagoditi se ♪
  18.      prifúliti se  -im se dov., tudi prifulíla se (ú ū) pog., ekspr. naskrivaj priti: prifulil se je v sobo ♪
  19.      priganjáč  -a m (á) 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača ♪
  20.      priganjálec  -lca [u̯c] m (ȃ) knjiž. priganjač: slišati je bilo kričanje priganjalcev ∙ knjiž. priganjalec divjačine gonjač ♪
  21.      prigánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se kdo hitreje giblje, premika: voznik priganja vole; priganjati konja v tek; priganjati z bičem, s palico / hodila sta tako počasi, da ju je moral priganjati 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo bolj aktiven: starši ga opominjajo in priganjajo, pa nič ne pomaga; stal jim je zmeraj za petami in jih priganjal; drug drugega priganjajo / razmere nas priganjajo // zahtevati, poskušati doseči, da kdo hitreje dela: nadzornik jih neprestano priganja; če jih ne bi priganjal, bi delo ne bilo opravljeno; priganjati pri delu // z besedami, navadno ostrimi, poskušati doseči, da bi kdo kaj storil, delal: priganjati otroke k delu, učenju; izpij, potem pa greva, ga je priganjal / priganjati koga v posteljo naganjati ● ekspr. čas nas že spet priganja morali bomo hiteti; ekspr. košnja nas priganja treba bo začeti kositi; nar. vzhodno oče je bil pri plugu, sin pa je priganjal (krave) poganjal, vodil; redko priganjati lovcem divjad goniti priganjáje: priganjaje živino, je pripeljal na vrh klanca priganjajóč -a -e: žvižgal si je, priganjajoč konje z bičem; slišali so se priganjajoči glasovi ♪
  22.      priglasíti  -ím, tudi priglasíti in priglásiti -im dov., priglásil (ȋ í; ȋ á) 1. sporočiti pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: prosil ga je, naj ga priglasi k izpitu; priglasiti se za izlet / prostovoljno se priglasiti v vojsko / priglasiti se za kurirja / priglasiti se k besedi 2. knjiž. javiti, prijaviti: priglasiti prireditev; priglasiti zadevo občini / priglasiti odsotnost v treh dneh 3. knjiž. najaviti, napovedati: priglasil ga je ravnatelju; priglasiti se za obisk; priglasil se je že včeraj priglasíti se, tudi priglasíti se in priglásiti se knjiž. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv; javiti se: priglasiti se sodišču zaradi dedovanja ● knjiž. ob popisu se je priglasila za Slovenko se je izrekla; v društvo se je priglasilo okrog sto novih članov vpisalo priglašèn -êna -o tudi priglášen -a -o: priglašen k izpitu ♪
  23.      prignáti  -žênem dov., stil. priženó (á é) 1. narediti, povzročiti, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: prignati govedo v klavnico; prignati ovce zgodaj domov / ekspr.: prignali so zvezanega moža; v svojo družbo je prignal nekaj novincev pripeljal, privedel // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: hlad jih je prignal k ognju; lakota je prignala volka v vas / srce jo kmalu prižene nazaj k možu 2. nav. ekspr., navadno v zvezi z do narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: neozdravljiva bolezen jo je prignala do obupa / osamljenost in potrtost človeka lahko priženeta do samomora // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: prignati krizo do vrha / prignati zmogljivost naprave do skrajne meje / stvari je prignala tako daleč, da se je ves kolektiv uprl prignáti se ekspr. hitro priti, pridrveti: po cesti se prižene gruča otrok; prignal se je na konju mimo njih / s pobočja se prižene močen veter prignán -a -o: s paše prignana živina; nravstvena izprijenost in laž sta v romanu prignani do skrajnosti ♪
  24.      prigóda  -e ž (ọ̑) knjiž. dogodivščina: doživeti zanimivo prigodo; pripovedovati o svojih prigodah; želja po prigodah in pustolovščinah // dogodek, pripetljaj: primerila se je nenavadna prigoda; opisovati resnične prigode ♪
  25.      prigódba  -e ž (ọ̑) zastar. 1. dogodek, pripetljaj: kmalu po tej prigodbi je zapustil mesto; strašna, žalostna prigodba 2. zgodba: napisati prigodbo iz kmečkega življenja; pripovedovati prigodbe ♪

   14.748 14.773 14.798 14.823 14.848 14.873 14.898 14.923 14.948 14.973  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA