Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (14.048-14.072)


  1.      požoltéti  -ím [u̯t] dov. (ẹ́ í) star. porumeneti: listje je požoltelo in odpadlo / pri zlatenici koža požolti / v teh letih je požoltel in posivel požoltèl in požoltél -éla -o: stara požoltela knjiga ♪
  2.      požrêti  -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo // obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas ● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali požréti se ekspr. zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje ∙ ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen požŕt -a -o: požrta jed, pijača ♪
  3.      požŕten  -tna -o prid. (r̄) slabš. požrešen, lakomen: požrten človek; ne bodi tako požrten; požrtne živali / zelo je požrten na meso / požrten na denar požŕtno prisl.: požrtno jesti ♪
  4.      požrtvovánje  -a s (ȃ) knjiž. požrtvovalno delo, žrtvovanje: njegovo življenje je bilo nesebično požrtvovanje za druge / znano je njegovo junaštvo in požrtvovanje požrtvovalnost ♪
  5.      požúgati  -am dov. (ū) večkrat zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: hudomušno, skrivaj mu je požugala; požugati s pestjo, prstom ♪
  6.      požulíti  in požúliti -im dov. (ȋ ú) ekspr. počasi pojesti ali popiti: naskrivaj je požulil vso čokolado; požulila sta dva litra vina ● ekspr. požulil je zadnjo cigareto pokadil ♪
  7.      požvižgávanje  -a s (ȃ) glagolnik od požvižgavati: zasliši se tiho požvižgavanje / ptičje čivkanje in požvižgavanje / požvižgavanje krogel ♪
  8.      prábít  -i ž (ȃ-ȋ) knjiž. prvotno, osnovno bistvo: razodela se mu je prabit življenja / slikar se poglablja v prabit oblik / začutiti večno prabit ljubezni ♪
  9.      práčlovéški  -a -o prid. (ȃ-ẹ́) 1. nanašajoč se na pračloveka: pračloveška bivališča 2. ekspr. najbolj značilen, tipičen za človeka: pračloveške lastnosti, potrebe ♪
  10.      prádáven  -vna -o prid. (ȃ-á) nav. ekspr. 1. časovno zelo odmaknjen (v preteklost): življenje v pradavnih časih; govoriti o pradavnih stvareh 2. ki že zelo dolgo obstaja: pradavni običaji / pradavni sen se je uresničil ♪
  11.      prádavnína  -e ž (ȃ-í) zelo daljna preteklost: zamislil se je v pradavnino; boj naših prednikov v pradavnini; ekspr. siva pradavnina ♪
  12.      pràg  prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag // ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal ● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek ♪
  13.      pragmatízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. ameriška filozofska smer, po kateri je resnično to, kar je za posameznika koristno: pragmatizem in pozitivizem 2. knjiž. podrejanje človekovega prizadevanja praktični uporabnosti, koristi: politični pragmatizem; pragmatizem v estetiki ♪
  14.      prágózden  in prágôzden -dna -o prid. (ȃ-ọ̑; ȃ-ó) nanašajoč se na pragozd: pragozdne rastline, živali / pragozdni rezervat ♪
  15.      práh  -ú in -a m (ȃ) 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu / cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah // kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu ● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim ◊ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo ♪
  16.      práha 1 -e ž (á) jeseni preorana in navadno do naslednje pomladi neposejana, neposajena njiva: spomladi so praho preorali; na prahi se je razrasel plevel / delati, orati praho njivo jeseni orati, pa ne posejati, posaditi / pustiti njivo v prahi ♪
  17.      práizvédba  -e ž (ȃ-ẹ̑) publ. prva izvedba, uprizoritev: ob praizvedbi je drama doživela velik uspeh ♪
  18.      prákomunízem  -zma m (ȃ-ȋ) soc. praskupnost: življenje v prakomunizmu ♪
  19.      práksa  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo // dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko 2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa ● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine ◊ jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja ♪
  20.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
  21.      práktika  -e ž (á) knjiž., redko (ustaljen) način ravnanja, navada: raziskovati praktiko hudodelcev; prenehati moramo s to škodljivo praktiko / raziskovati magične praktike primitivnih ljudstev obrede, običaje ♪
  22.      praktikábel  -bla m (á) gled. zložljiv element za izdelavo odra: namestiti praktikable; leseni, nepokriti praktikabli; scena iz črnih zaves in praktikablov / odrski praktikabli ♪
  23.      prákúščar  -ja m (ȃ-ū) nav. mn., zool. kuščarju podobni plazilci, ki so razvojno ostali na stopnji dvoživk, Rhynchocephalia ♪
  24.      prámen  -éna m (á ẹ́) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las ♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm // kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe ♪
  25.      pránger  tudi prángar -ja m (á) zgod., nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen; sramotilni steber: ogledali smo si pranger ∙ ekspr. v romanu je avtor postavil na pranger tedanje meščane in njihovo moralo osramotil, osmešil ♪

   13.923 13.948 13.973 13.998 14.023 14.048 14.073 14.098 14.123 14.148  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA