Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (13.701-13.725)


  1.      poročílce  -a s (ȋ) ekspr. manjšalnica od poročilo: brati, sestaviti poročilce; kratko, šaljivo poročilce ♪
  2.      poročílo  -a s (í) 1. kar seznanja koga, navadno uradno, z določenim dogajanjem, stanjem, brez osebnih pojasnil, pripomb: o tem se ni ohranilo nobeno poročilo; lažno, zanesljivo, zaupno poročilo; poročila očividcev; poročilo s fronte / vremensko poročilo / poročila si nasprotujejo; publ. podati poročilo o delu poročati // tako besedilo, sestavek: napisati, poslati, prebrati poročilo; dolgo, izčrpno, pomanjkljivo poročilo; šifrirano poročilo / publ. predložiti poročilo v odobritev / blagajniško, zdravniško poročilo; pismeno, ustno poročilo // mn. radijska, televizijska oddaja iz takih besedil, sestavkov: zadnja večerna poročila; napovedovalec poročil / sporočiti kaj med poročili / notranjepolitična poročila; športna poročila 2. star. sporočilo: dobil je poročilo, da mu je umrla žena; prinesti veselo poročilo ◊ šol. letno poročilo šolska, javnosti namenjena letna publikacija s podatki o učnem osebju, učencih, pouku, uspehu; voj. dnevno poročilo ki ga dajo poveljniku vse podrejene enote o delu v preteklih štiriindvajsetih urah ♪
  3.      poročíti 1 -ím dov., poróčil (ȋ í) 1. po določenem postopku narediti, da postaneta moški in ženska pred družbo, javnostjo priznana kot mož in žena: to je matičar, ki ju je poročil / na tem uradu jih veliko poročijo 2. ekspr. dati, oddati v zakon: oče jo je hotel poročiti s premožnim fantom 3. pog. poročiti se s kom: poročil je staro prijateljico; nobena ga ni hotela poročiti poročíti se postati pred družbo, javnostjo priznan kot mož ali žena koga: pred pustom se je z njo poročil; rada bi se poročila / poročiti se iz ljubezni / cerkveno, civilno se poročiti // nav. ekspr., s prislovnim določilom s poroko spremeniti življenjske okoliščine: poročiti se na dom; poročila se je na kmete, v mesto / dobro, slabo se poročiti poročèn -êna -o: poročen moški; sta že poročena; dve leti je bila poročena z njim / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Dolenc, poročena [por.] Zore ♪
  4.      porodíti  -ím dov., poródil (ȋ í) 1. knjiž. roditi: porodila je dekletce; porodil se mu je sin / porodila je veliko otrok; pren. napenjal je možgane, da bi porodil rešilno misel 2. ekspr. povzročiti nastanek česa: ljubosumnost je porodila v njem divjo jezo / branje mu je porodilo idejo za članek dalo porodíti se ekspr. nastati, pojaviti se: v trenutku, ko se porodi, je delo zmeraj važno in veliko / v zlatem soncu se je porodilo jutro // z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: porodila se mu je bojazen / v trenutku se ji je porodila čudovita misel / v glavi se mu je porodil načrt porôjen tudi porojèn -êna -o: komaj porojeni otrok; iz srca porojene besede ♪
  5.      porodníštvo  -a s (ȋ) veda o zdravniški pomoči pri porodu: profesor porodništva / operativno porodništvo ♪
  6.      poròg  -óga m (ȍ ọ́) zelo očitno, grobo izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: bal se je njihovega poroga; ni se hotela izpostaviti porogu; komaj opazen porog / v njegovih besedah je čutila prikrit porog / govorila je z rahlim porogom; s porogom je pokazal nanj / vse so mu pobrali, le denar so mu kakor v porog pustili ∙ ekspr. biti komu v porog zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok za roganje // izraz, ki kaže tak odnos: v očeh mu je ostal porog / ustnice so se mu zakrivile v zaničljiv porog ♪
  7.      porógati se  -am se dov. (ọ̑) zelo očitno, grobo izraziti negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: dober avtomobil imate, se je porogala; ni se jezil, če so se mu kdaj porogali zaradi debelosti ♪
  8.      poróka  -e ž (ọ̑) obred, s katerim moški in ženska postaneta pred družbo, javnostjo priznana kot mož in žena: poroka je bila zelo slovesna; iti k poroki / opraviti poroko / cerkvena, civilna poroka // glagolnik od poročiti: praznovati, proslavljati poroko; dolgo odlaša s poroko / razdreti nameravano poroko; privoliti v poroko / po poroki je ostala na domu ● biserna šestdesetletnica, srebrna petindvajsetletnica, zlata poroka petdesetletnica poroke ♪
  9.      poromániti  -im dov. (á ȃ) narediti kaj romansko: poromaniti deželo; prebivalstvo mest se je hitro poromanilo porománjen -a -o: poromanjena pokrajina ♪
  10.      porópati  -am dov. (ọ̑) nav. ekspr. 1. nasilno odvzeti materialne dobrine; izropati: vso trgovino so poropali / okupator jim je poropal živino 2. krajši čas ropati: tudi on je kdaj poropal ♪
  11.      poróta  -e ž (ọ̑) v nekaterih državah skupina državljanov, ki pri porotnem sodišču odloča, ali je obtoženec kriv ali ne: porota je bila nepristranska; mnenje porote ♪
  12.      poróten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na poroto: porotna obravnava / porotna dvorana / porotno sodišče sodišče, sestavljeno iz sodnikov in porotnikov za obravnavanje hujših kaznivih dejanj ali pomembnejših pravdnih zadev in odločanje o njih ♪
  13.      pórta 1 -e ž (ọ̄) obrt. okrasni trak, navadno iz močnejše tkanine, za na oblačila in oblazinjeno stilno pohištvo: livreja hotelskega vratarja je bila okrašena s pisanimi portami ♪
  14.      portrét  -a m (ẹ̑) umetniška upodobitev osebe, oseb navadno s poudarkom njihove individualnosti: naslikati portret; portret je obesil na steno; družinski, ženski portret; portret starca / razstava portretov / Bergantov portret ki ga je naredil, naslikal Bergant; pren. duhovni, umetniški portret igralca, pisatelja // ekspr. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: to je najlepši ženski portret v njegovih romanih / dramatik je v svojih delih ustvaril veliko portretov ♪
  15.      portretírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati portret: portretirati znanega igralca; dal se je portretirati / ta slikar dobro portretira / ekspr. v romanu je portretiral nekaj zanimivih značajev portretíran -a -o: bila je velikokrat portretirana ♪
  16.      porúsiti  -im dov. (ū ȗ) narediti kaj rusko: porusiti prebivalstvo; morala se je porusiti / porusiti ime ♪
  17.      posámeznik  -a m (ȃ) vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote: posameznik tega ne zmore; le malokateri posameznik ga posluša; poznati delo, življenje posameznika; posameznik in družba / vsak posameznik je zanimiv / naloge, ki jih opravljajo posamezniki; delati, govoriti s posamezniki; genialni posamezniki ♦ šport. med posamezniki vodi naš najboljši atlet ♪
  18.      posámeznost  -i ž (ȃ) 1. kar je mišljeno, obravnavano izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote: predstavil jim je posameznosti in celoto / predstava je nova in živa v vseh posameznostih 2. lastnost, značilnost posameznega: človekova posameznost; posameznost stvari ♪
  19.      posámičen  -čna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na posameznika: posamična in kolektivna pooblastila ♦ agr. posamično kmetijsko gospodarstvo individualno kmetijsko gospodarstvo; ped. posamični pouk individualni pouk 2. posamezen: rastlina s posamičnimi cveti / rad opazuje posamične oblake / meje posamičnih znanstvenih disciplin posámično prisl.: posamično obešena kolesa; zasliševali so jih posamično in v skupinah ♪
  20.      posámičnost  -i ž (ȃ) posameznost: pred njim je oživela vsaka posamičnost / posamičnost stvari ♪
  21.      posében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja ◊ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji posébno 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet 2. izraža visoko stopnjo, mero a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno ♪
  22.      posébnica  -e ž (ẹ̑) 1. ženska oblika od posebnež: njegova žena je posebnica 2. nar. priboljšek, poslastica: rad si privošči kako posebnico ♪
  23.      poséči  -séžem dov., posézi posézite; poségel poségla; nam. poséč in posèč (ẹ́) s prislovnim določilom 1. iztegniti roko po čem, za čim: posegel je na polico in vzel knjigo; posegel je v grm in odtrgal jagodo / iztegnil je roko, da bi posegel po skodelici; posegel je v torbo in izvlekel iz nje kos kruha segel // zajeti določeno časovno obdobje: posegel je za celih petnajst let nazaj 2. odločilno začeti vplivati na potek česa: z gospodarskimi ukrepi poseči na trg; poseči v razvoj dežele / gorska reševalna služba je še pravočasno posegla vmes // publ., z glagolskim samostalnikom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poseči v boj za prvo mesto; poseči v diskusijo, obravnavo, razpravo / posegel je po pijači začel je piti 3. ekspr. uporabiti: posegli so po dobrih pripomočkih / rad poseže po dobri knjigi rad bere dobre knjige ● ekspr. poseči globoko v žep dati veliko denarja ♪
  24.      posèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od poseči posežem: pri posegu na polico je padel s stola 2. navadno s prilastkom dejanje, s katerim se odločilno vpliva na potek česa: nepremišljeni posegi v naravo; s takim posegom je hotel preprečiti najhujše / poseg družbenih forumov je bil v tem primeru nujen / poseg s škarjami / različni administrativni posegi; vojaški poseg je bil neuspešen / kirurški poseg operacija ♪
  25.      poségati  -am nedov. (ẹ̄) s prislovnim določilom 1. iztegovati roko po čem, za čim: pri svojem delu pogosto posega nazaj, na polico po knjige / posegal je v vrečo in jemal iz nje različne predmete segal // zajemati določeno časovno obdobje: pisatelji so v svojih delih posegali v zgodovino 2. odločilno vplivati na potek česa: skušali so posegati na najrazličnejša področja kulture; posegati v gospodarstvo dežele / znanstvena izdaja je posegala tudi v jezik // publ., z glagolskim samostalnikom izraža ponavljanje dejanja, kot ga določa samostalnik: posegati v igro; posegati v politiko; delegati so živahno posegali v razpravo; uspešno posegati v reševanje problemov / država je posegala po administrativnih ukrepih / minometi so posegali v boj 3. ekspr. uporabljati: rad posega po knjigah o živalih / pisatelj je po snov posegal v zgodovino posegajóč -a -e: na razna področja posegajoča vsebina člankov ♪

   13.576 13.601 13.626 13.651 13.676 13.701 13.726 13.751 13.776 13.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA