Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (13.348-13.372)


  1.      poklèp  -êpa in -épa m (ȅ é, ẹ́) med. udarec pri pretrkavanju: rahel poklep / na poklep je hrbtenica občutljiva ♪
  2.      poklíc  -a m (ȋ) 1. delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin: zdaj ne opravlja svojega poklica; izbrati si poklic; pripravljati se na poklic; zakaj si se odločil za ta poklic; to je njen glavni poklic; lep, težek, zahteven poklic / akademski, intelektualni, tehnični poklici; duhovniški poklic; opravljati šiviljski, učiteljski poklic / sedeči poklic pri katerem se delo opravlja sede; svobodni ali samostojni poklic ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; poklic ozkega, širokega profila / menjati poklic; zapustiti poklic / govorica posameznih poklicev ljudi v posameznih poklicih // opravljanje takega dela, dejavnosti: takrat je bil še neizkušen v poklicu / je že v poklicu zaposlen; izobraževanje vzgojiteljic v poklicih / usmerjati v poklice // usposobljenost za tako delo, dejavnost: imeti, pridobiti si poklic; priti do poklica; ljudje različnih poklicev 2. z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža stanje, dejavnost, kot jo določa prilastek: ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu; poklic žene in matere ● imeti poklic za kaj sposobnosti, nagnjenje, veselje; ekspr. zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ♪
  3.      poklícati  -klíčem dov., poklícala in poklicála (í ȋ) 1. glasno izgovoriti, navadno kako ime: poklicala ga je, pa ni slišal; otrok je v strahu poklical mater; večkrat poklicati / polglasno, z močnim glasom poklicati; poklicati po imenu / poklicali so ga domov, nazaj / poklicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izraziti zahtevo po prisotnosti 2. s prislovnim določilom izraziti željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati pokliče otroke domov, v hišo / direktor ga je poklical (v pisarno); poklicati koga vstran / večkrat ga pokličejo na sodišče; starše so poklicali v šolo / poklicali so jih k vojakom / v namenilniku takoj ga grem poklicat / poklicati letala iz oporišča; pren., ekspr. opravki so ga poklicali daleč od doma b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: poklicati koga k delu; moral jo je poklicati na pomoč / elipt. poklicati koga jest naj gre jest / poklicati na dvoboj / poklicati gasilce, zdravnika; poklicati zidarja, da prenaredi stanovanje najeti / poklicati na zagovor / sodišče ga je poklicalo za pričo / vznes. poklicati ljudstvo k uporu pozvati, spodbuditi; pren., ekspr. zvon je poklical k molitvi 3. zbuditi: zjutraj me pokliče mama; pokličite me ob šestih 4. vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: včeraj sem ga dvakrat poklical / poklicati (telefonsko) centralo, številko / poklicati po telefonu ● vznes. Bog ga je poklical k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; vse sosede je poklical na svatbo povabil; to mu je treba poklicati v spomin na to ga je treba opozoriti, spomniti; vznes. poklicati kaj v življenje narediti, da začne obstajati poklícan -a -o 1. deležnik od poklicati: poklicani otroci so stopili iz vrste; bil je poklican na zagovor 2. nav. ekspr., v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti; dolžen: kdo je poklican razpravljati o tem; prav ta odbor je poklican, da to uredi / starši so prvi poklicani skrbeti za vzgojo pričakuje se od njih, morajo 3. nav. ekspr. izbran, določen: človek je poklican za velike stvari / to so izvedela samo poklicana ušesa ● ekspr. za tako razpravljanje se ne čutim dovolj poklicanega usposobljenega; star. vsi fantje so bili poklicani pod orožje vpoklicani, mobilizirani; sam.: poklicani se je obrnil; to prepuščam bolj poklicanim; bibl. veliko je poklicanih, a malo izvoljenih ♪
  4.      pokljúnčkati  -am dov. (ȗ) 1. s kljunom se dotakniti kljuna zaradi dobrikanja, ljubkovanja: golob je pokljunčkal golobico // šalj. poljubiti: najraje bi jo pokljunčkal; zapeljivo sta se pogledala in se pokljunčkala 2. redko pokljuvati: kokoši so pokljunčkale solato ♪
  5.      pokloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. nav. ekspr. dati komu kaj a) v last brez plačila: poklonil mi je sliko; pokloniti komu kaj za rojstni dan / v osmrtnicah zahvaljujemo se vsem, ki ste mu poklonili vence in cvetje / vso svojo ljubezen je poklonila otrokom b) ne da bi zaslužil: profesor mu je dobro oceno poklonil 2. knjiž. dati, nameniti: temu opravilu je poklonil le malo časa ● knjiž. nikdar ji ni poklonila prijazne besede bila je osorna z njo; knjiž. svoje delo je poklonil spominu pokojnega prijatelja posvetil; knjiž. poklonila mu je prijazen nasmeh prijazno se mu je nasmehnila; knjiž. žena mu je poklonila otroka rodila; knjiž. pokloniti komu srce dati pokloníti se 1. z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa a) pozdraviti: poklonil se je in odšel; globoko se pokloniti komu / igralci so se prišli dvakrat poklonit b) izraziti pritrditev, soglasje: na vprašanje, če bi kaj pil, se je poklonil in šel za gostiteljem 2. ekspr. izkazati komu čast, spoštovanje: knezi so se prišli poklonit novemu vladarju / pokloniti se spominu pokojnika poklonívši: nizko se poklonivši, odide poklónjen -a -o: poklonjen denar ♪
  6.      poklópec  in poklôpec -pca m (ọ̄; ó) 1. manjša priprava za pokrivanje, zapiranje: odmakniti poklopec z odprtine na vratih / zapreti poklopec budilke / žični poklopec na steklenici / črni poklopci na ušesih naušniki // star. pokrov: poklopec skrinje / sedela je na poklopcu jadrnice 2. obrt. samostojno krojen in izdelan del oblačila, ki pokriva žepno odprtino: plašč so poživljali okrasni šivi, manšete in poklopci; žepi se zapirajo s poklopci / žepni poklopci ◊ anat. poklopec hrustanec, ki pokriva vhod v grlo; zool. škržni poklopec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge ♪
  7.      pokmétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) prilagoditi kmečkemu načinu življenja in mišljenja: pokmetiti svoj način življenja; ker je dolgo živel na deželi, se je pokmetil pokméten -a -o: pokmeteni učitelj ♪
  8.      pokójen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. ki je umrl: njen pokojni mož; pren., ekspr. pokojna Avstro-Ogrska 2. knjiž. ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja; miren: bolnik je zdaj pokojen // ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: pokojen obraz 3. knjiž. ki poteka brez motenj; miren: pokojno spanje // ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživlja pokojne dneve 4. knjiž. ki je brez hrupa, ropota; miren, tih: najti pokojen prostor / jutro je bilo jasno in pokojno pokójno prisl.: pokojno govoriti; dež pokojno rosi / v povedni rabi v sobi je bilo tiho in pokojno pokójni -a -o sam.: tudi on je že pokojni, med pokojnimi; spomin na pokojne / v osmrtnicah pogreb drage pokojne bo v soboto ♪
  9.      pokojíšče  -a s (í) zastar. 1. pokopališče: pokopan je na majhnem pokojišču 2. počivališče, zatočišče: vodil jih je v težko pristopna pokojišča ♪
  10.      pokojnína  -e ž (ȋ) mesečno plačilo, ki ga prejema upokojenec: dobivati, izplačevati pokojnino; povišanje pokojnin; pridobiti si pravico do pokojnine; preživljati se s pokojnino / invalidska pokojnina; polna pokojnina za katero so izpolnjeni vsi pogoji za najvišji dosegljivi znesek ♦ jur. družinska pokojnina ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu; osebna pokojnina ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; starostna pokojnina ♪
  11.      pokojnínica  -e ž (ȋ) ekspr. manjšalnica od pokojnina: s tako pokojninico težko živi ♪
  12.      pokolênje  -a s (é) 1. knjiž., navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore; rod: novo pokolenje je pesnika razumelo; mlajša in starejša pokolenja slikarjev; to je sad neutrudnega dela neštetih pokolenj 2. zastar. rod, izvor: biti slovanskega pokolenja / njeno delavsko pokolenje ♪
  13.      pokônci  prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena // izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija ● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož ♪
  14.      pokončáti  -ám dov. (á ȃ) 1. namerno narediti, da kdo več ne živi: taboriščnike so pokončali v krematoriju; pokončati okužene živali; razdejali so mesto in vse živo pokončali; pokončal ga je z udarci / ekspr.: bolezen ga je pokončala bila je tako huda, da je umrl; tako dela, da se bo pokončala zelo dela 2. narediti, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: ogenj je pokončal hišo; v jezi je pokončal vse, kar mu je prišlo v roke / koze so pokončale rastlinje ∙ šalj. pa ga pokončajva še en liter popijva pokončán -a -o: pokončane naprave ♪
  15.      pokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen ♪
  16.      pokončeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor pokončuje: naravni pokončevalci škodljivcev; ekspr. nacistični pokončevalci / pokončevalci sveta ♪
  17.      pokončevánje  -a s (ȃ) glagolnik od pokončevati: pokončevanje škodljivih živali / duh sovraštva in pokončevanja ♪
  18.      pokončeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. namerno delati, da kdo več ne živi: pokončevati taboriščnike v plinskih celicah / pokončevati mrčes s strupi 2. delati, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: pokončevati gozdove; veliki valovi pokončujejo na obalah vse, kar dosežejo ♪
  19.      pokòp  -ópa m (ȍ ọ́) glagolnik od pokopati: po pokopu so se razšli; pokop živali / žarni pokop / star. nesti koga k pokopu nesti ga pokopat / to bi bil pokop vsega dosedanjega dela ♦ arheol. skeletni pokop ♪
  20.      pokopalíšče  -a s (í) 1. navadno ograjen prostor za pokopavanje mrličev: razširiti, urediti pokopališče; pogrebni sprevod je zavil na pokopališče; opuščeno, vaško pokopališče / partizansko, vojaško pokopališče / v osmrtnicah pogreb bo ob 16. uri na domače pokopališče ∙ ekspr. kmalu se bo preselil na pokopališče bo umrl; vznes. na tem pokopališču počiva znani pesnik je pokopan; vznes. že dva meseca počiva na pokopališču je mrtev, pokopan ♦ urb. parkovno pokopališče na katerem so med seboj zelo oddaljeni grobovi svobodno razvrščeni // v nekaterih deželah prostor za pokopavanje mrtvih bitij sploh: pasje pokopališče 2. ekspr., s prilastkom prostor za odlaganje starih, neuporabnih vozil: ladijsko pokopališče; pokopališče avtomobilov ♪
  21.      pokopáti  -kópljem tudi -ám dov., pokôplji pokopljíte tudi pokôpaj pokopájte; pokôpal (á ọ́, ȃ) 1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi 2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj // zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil 3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti 5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo 6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati ● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči pokopán -a -o: pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano ∙ ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  22.      pokopávati  -am nedov. (ȃ) 1. navadno z določenim obredom dajati, polagati truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokrivati: pokopavati mrtvece / na tem pokopališču več ne pokopavajo / ko je videl pogrebni sprevod, je vprašal, koga pokopavajo ♦ arheol. pokopavati v gomilah; etn. pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku v sprevodu vozi lutka iz slame in cunj in nato vrže v vodo, sežge 2. ekspr. delati, povzročati, da je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: s takimi izjavami ga pokopavate ♪
  23.      pokópič  -a m (ọ̑) 1. nar. prekmursko grobar: pokopič je izkopal nov grob / nepokopani mrtveci so privabili celo jato črnih pokopičev krokarjev, vran 2. nar. vzhodnoštajersko pogrebec: pokopiči so se razšli ♪
  24.      pokórščina  -e ž (ọ̄) priznavanje oblasti, gospostva koga: kmetje so gosposki izkazovali, odpovedali pokorščino; zahtevati od otroka pokorščino; brezpogojna pokorščina; prisiliti k pokorščini / držati dežele v pokorščini; živeti v pokorščini ∙ ekspr. noge so mu nenadoma odpovedale pokorščino ni mogel hoditi ♪
  25.      pokosíti  -ím dov., pokósil (ȋ í) 1. končati košnjo: ko so pokosili, je bilo sonce že visoko; za letos smo pokosili // s koso, kosilnico odrezati travo, žito: veliko so že pokosili / pokositi deteljo / pokositi travnik 2. ekspr. s streljanjem povzročiti, da kdo pade smrtno zadet, hudo ranjen: mitraljezec je pokosil pet napadalcev / pokositi s strojnico / del armade je pokosila artilerija pobila, uničila // povzročiti, da kdo umre: pokosila ga je gripa, tuberkuloza; lakota je pokosila mnogo prebivalstva / vojna je pokosila veliko življenj ∙ ekspr. pokosila ga je smrt umrl je; žarg., šport. branilec je grdo pokosil srednjega napadalca ga udaril nizko po nogah, da je padel pokošèn -êna -o: pokošeni travniki; na vrhu so kot pokošeni popadali po tleh ♪

   13.223 13.248 13.273 13.298 13.323 13.348 13.373 13.398 13.423 13.448  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA