Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (11.973-11.997)


  1.      omrtvíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od omrtvičiti: lokalno omrtvičenje; omrtvičenje živca / omrtvičenje ustvarjalnega duha ♪
  2.      omrtvíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je omrtvičil noge; z udarcem mu je omrtvičil roko ♦ med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov 2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: razmere so ga omrtvičile / beda je omrtvičila njegovo življenje; omrtvičiti voljo // ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni zameti so omrtvičili promet; omrtvičiti osvobodilno gibanje omrtvíčen -a -o: omrtvičen del telesa; bil je ves omrtvičen od strahu ♪
  3.      omrtvítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od omrtviti: omrtvitev zobnega živca ♪
  4.      omrtvíti  -ím dov., omŕtvil (ȋ í) 1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: kap mu je omrtvila desno stran / svetloba mu je omrtvila oči // med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov: pred operacijo so mu omrtvili nogo / omrtviti živec 2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: utrujenost ga je omrtvila; pren. teror je za nekaj časa omrtvil navdušenje množic za osvobodilno gibanje // ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni meteži so omrtvili cestni promet omrtvèn -êna -o: omrtvene noge; ta dejavnost je precej omrtvena ♪
  5.      omrzéti  -ím dov. (ẹ́ í) star. 1. z dajalnikom postati zoprn: celo petje ji je omrzelo; življenje mu je do skrajnosti omrzelo 2. postati nedostopen, hladen: po tem dogodku je omrzel / pogled mu je omrzel omrzèl in omrzél -éla -o: omrzelo ime ♪
  6.      omrzíti  -ím dov., omŕzil (ȋ í) star. 1. z dajalnikom narediti, da postane kdo, kaj zoprn: hoteli so ga ogrditi in omrziti; učenje mu je šolo omrzilo; življenje doma se mu je omrzilo 2. (zelo) zasovražiti: po tem dogodku ga je omrzil; omrzil je svoj rojstni kraj omrzèn -êna -o tudi omržèn -êna -o osovražen: videl je svoje omrzene gospodarje ♪
  7.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  8.      onáger  in ónager -gra m (á; ọ̑) zool. oslu podobna žival, ki živi v srednji in zahodni Aziji, Equus onager ♪
  9.      ôndašnji  -a -e prid. (ȏ) zastar. takraten: pozabiti njegovo ondašnjo neprijaznost / ondašnji prebivalci ♪
  10.      ondóten  -tna -o prid. (ọ́) star. tamkajšnji: predavati na ondotni univerzi; spopadi med ondotnimi plemeni ♪
  11.      onè  -éta s (ȅ ẹ́) slabš. izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: jaz da bi se odkrival pred takim onetom ♪
  12.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  13.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  14.      onesmísliti  -im dov., onesmíšljen in onesmísljen in onesmíslen (ȋ ȋ) knjiž. narediti, povzročiti, da kaj izgubi smisel: moževa smrt ji je onesmislila življenje; njegovo pisanje se je v zadnjem času onesmislilo ♪
  15.      onesnaževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: izpušni plini onesnažujejo zrak ♪
  16.      onesnážiti  -im dov. (á ȃ) narediti kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: onesnažiti vodo, zrak; reke se onesnažijo z odplakami; pri delu si je onesnažil roke umazal onesnážen -a -o: onesnažen zrak; onesnažena živila ♪
  17.      onesposobítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od onesposobiti: onesposobitev človeka za delo, življenje ♪
  18.      onesposóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila; onesposobiti človeka za delo, gibanje; onesposobiti sovražnika za boj / publ. gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov // publ. povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije: partizani so onesposobili železniško progo; onesposobiti hiše za bivanje; plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo onesposóbljen -a -o: onesposobljen za delo, življenje; onesposobljena ladja ♪
  19.      onesréčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da postane kdo nesrečen: onesrečiti človeka; to ni mož zate, onesrečil te bo za vse življenje; s svojim dejanjem jih je onesrečil ♪
  20.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  21.      ónkraj  prisl. (ọ̑) izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: onkraj je že pomlad, tu pa še zima; onkraj se svet spušča k reki / sekiri odgovarja z onkraj kladivo z one strani ∙ ekspr. je že onkraj mrtev ♪
  22.      ónkrajnost  tudi ónkrájnost -i ž (ọ̑; ọ̑-ȃ) knjiž., redko onstranstvo: življenje v onkrajnosti ♪
  23.      onodôben  -bna -o prid. (ó ō) knjiž. takraten: iz knjige spoznamo mišljenje in življenje onodobnih ljudi; onodobno slikarstvo ♪
  24.      onomatopéja  -e ž (ẹ̑) lit. posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo ♪
  25.      onomatopoíja  -e ž (ȋ) lit. posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo: onomatopoija in druge glasovne figure ♪

   11.848 11.873 11.898 11.923 11.948 11.973 11.998 12.023 12.048 12.073  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA