Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Iv (10.276-10.300)


  1.      nakloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila nakloníti se zastar. skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče // prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil nakloníti si star. pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo naklónjen -a -o 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena ♪
  2.      naklónjenost  -i ž (ọ́) 1. pozitiven odnos do koga: čutiti, izkazovati, uživati naklonjenost; pridobiti si naklonjenost občinstva, visoke osebnosti; obsipa ga z dokazi naklonjenosti / na novo gibanje gleda z vso naklonjenostjo novemu gibanju je naklonjen 2. redko nagnjenje: za noben poklic ne čuti posebne naklonjenosti / dedne bolezenske naklonjenosti ♪
  3.      nakolíčiti  -im dov. (í ȋ) postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: ves travnik so nakoličili b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: nakoličiti in privezati trte ♪
  4.      nakosíti  -ím dov., nakósil (ȋ í) s košenjem priti do določene količine česa, navadno trave, detelje: nakositi voz detelje; letos so dosti nakosili / nakositi krme za živino nakošèn -êna -o: sveže nakošena detelja ♪
  5.      nakoválce  -a s (ā) manjšalnica od nakovalo: udarjati s kladivcem po nakovalcu ◊ anat. slušna koščica med kladivcem in stremencem ♪
  6.      nakoválo  -a s (á) kovinski podstavek, na katerem se kuje: udarjati s kladivom na nakovalo, po nakovalu / kleparsko, kovaško nakovalo ∙ ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju ♪
  7.      nakrémžiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti gube, poteze kot pri joku: nakremžiti obraz, usta; zasmehljivo je nakremžila ustnice; otrok se je nakremžil nakrémžen -a -o: nakremžen obraz / ekspr. že ves dan je nakremžen siten, slabe volje ♪
  8.      nakúp  -a m (ȗ) 1. glagolnik od nakupiti: po nakupu živeža je srečala prijateljico; nakup obleke, ozimnice; imeti popust pri nakupu živil / odobriti sredstva za nakup strojev / iti po nakupih nakupovat // kar je nakupljeno: plačati, porabiti nakup / mesečni nakup 2. glagolnik od kupiti: odobriti nakup avtomobila; ponuditi, priporočiti komu kaj v nakup; imeti prednost pri nakupu / nepravilen nakup tega nogometaša / nakup in uporaba licence / državna prodaja oziroma nakup valut / ugodni nakupi; nakupi v tujini; v podjetju je odgovoren za nakupe nabavo / ekspr. kako ti ugaja moj novi nakup ♪
  9.      nakupíti  in nakúpiti -im dov. (ȋ ú) s kupovanjem priti do česa: nakupiti živež in obleko; šla je nakupit nekaj drobnarij; nakupiti kaj na črno nezakonito, skrivaj / moko in druga živila nakupijo na začetku meseca nakúpljen -a -o: nese polno košaro nakupljenih stvari ♪
  10.      nakupoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor nakupuje: zmedo so povzročili nakupovalci; nakupovalci živeža / to je bivši nakupovalec sadja, živine ♪
  11.      nakupováti  -újem nedov. (á ȗ) s kupovanjem prihajati do česa: nakupovati živež / navadno nakupuje mati; šla je nakupovat // večkrat, navadno v večjih količinah kupovati: nakupovati blago ♪
  12.      nalágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nalagati deske, živino; nalagati na mulo, nosila, voz; nalagati si drv v naročje / nalagati ladjo, vagon ∙ slabš. družba se je ravno nalagala v avto vstopala // delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige nalaga kar na mizo in na tla / nalagati hrano na krožnik / ekspr. slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge / nalagati drva v skladovnico zlagati // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: premalo premoga nalaga, zato je hladno / nalagati na ogenj; nalagati v peč; ne nalagaj več 2. uporabljati denar za povečanje premoženja: nalagati denar v vrednostne papirje; varno nalagati kapital / nalagati denar v banko, na sinovo ime // ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: nalagati denar v industrijo, trgovino 3. nav. ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nalagati komu delo, dolžnosti; to jim nalaga veliko odgovornost / nalagati podjetjem težka bremena ♪
  13.      nalepíti  in nalépiti -im, tudi nalépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) z lepljenjem pritrditi na kaj: nalepiti kolek, znamko; nalepiti tapete na zid / ekspr. k poročilu je nalepil še svoje osebne vtise dodal, pripisal nalepíti se in nalépiti se, tudi nalépiti se s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: kri se je nalepila na rano ● knjiž., ekspr. pogled se ji je nalepil na obraz mrliča nepremično ga je gledala nalépljen -a -o: nalepljeni brki; ta element je pesmi nalepljen od zunaj; mesec in oblak sta videti kot nalepljena na nebu ♪
  14.      nalépljati  -am nedov. (ẹ́) z lepljenjem pritrjevati na kaj: nalepljati znamke; pren. ob vsaki priložnosti mu je nalepljal žaljive vzdevke ♪
  15.      nalésti se  -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. dobiti (nalezljivo) bolezen: nalezel se je davice, ošpic / ekspr. pošteno sem se nalezel prehlada zelo sem se prehladil 2. ekspr. postati deležen česa, dobiti kaj: v gozdu se je nalezla klopov; mrčesa so se nalezli od vojakov 3. postati deležen stanja, lastnosti, kot ga določa samostalnik: nalesti se malodušnosti, panike; vsi so se nalezli njene dobre volje; drug od drugega so se nalezli sitnosti; sčasoma se je nalezla tudi njegovih slabosti / nalesti se tujih navad, tuje miselnosti ● ekspr. nalesti se dolgov (zelo) se zadolžiti; pog., ekspr. rada se ga naleze se opijani; ekspr. prepeva jim popevke, ki se jih je nalezel po svetu ki jih je slišal, se jih naučil nalésti nalesti se: nalesti bolezen / redko nalesti klope ♪
  16.      naležáti se  -ím se dov. (á í) zadovoljiti svojo potrebo, željo po ležanju: med nalivom se je naležal in naspal / ekspr. malo razgibavanja ne škodi, naležali smo se že ♪
  17.      nalíčen 1 -čna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se pokriva, zakriva lice, obraz: nalična tančica ∙ nalična stran prednja, prava stran ♪
  18.      nalíčnica  -e ž (ȋ) 1. knjiž. maska, krinka: nadeti (si), nositi naličnico / prekriti jezo z naličnico ravnodušja // del plinske maske, respiratorja, ki pokriva obraz, del obraza: naličnica se mora dobro pritisniti k obrazu; gumijasta naličnica / naličnica in filter maske 2. redko naličnik: šlem z naličnico ♪
  19.      nalíčnik  -a m (ȋ) nekdaj premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz, z odprtinama za oči: vitez je dvignil, spustil naličnik / odprt, zaprt naličnik; pren., knjiž. na obraz si je potegnil naličnik poštenja ♪
  20.      nalíjati  -am nedov. (í) star. nalivati: nalijati mleko v lonec / nalijati kozarce; nalijati se z vinom ♪
  21.      nalíka  -e ž (ȋ) knjiž. podobnost, sorodnost: gre za naliko med starostjo in zimo; ugotovil je nalike v motivih obeh komedij / razlagati kaj po naliki z zakoni matematike / vihar je nalika teh njegovih čustev prispodoba ◊ lingv. uravnava jezikovne prvine po podobnem vzorcu; analogija ♪
  22.      nalíti  -líjem dov. (í) 1. z vlivanjem spraviti v kaj: naliti čaja, čaj; nalila jim je juho na krožnike / gostu je nalila skodelico kave; nalil si je še malo vina; pren. to mu je nalilo nove odločnosti; bolečine naliti komu v srce ∙ ekspr. nalil mu je čistega vina povedal nu je resnico brez olepšavanja 2. napolniti s tekočino: znova je vsem nalil kozarce; naliti do roba; naliti kozarce s šampanjcem // ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): nalili so ga z žganjem; zelo koga naliti / naliti otroka z mlekom nalíti se ekspr. napiti se (alkoholne pijače): naliti se žganja / pog. spet se ga je nalil nalít -a -o: naliti kozarci; bili so zelo naliti; juha je že nalita ♪
  23.      nalóga  tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom 1. kar mora kdo storiti, opravljati a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo // kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije ∙ publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga // šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva ◊ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja ♪
  24.      nalòm  -ôma m (ȍ ó) glagolnik od nalomiti: nalom kosti / nikoli si ni opomogel od prvega življenjskega naloma ♪
  25.      nalomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) 1. z lomljenjem priti do določene količine česa: nalomiti dračje, veje; nalomi pet kosov kruha / nalomiti kamion kamenja 2. delno zlomiti: veter je nalomil več debel; lepenka se je ob pribijanju nalomila; nalomiti si kost; pren., ekspr. glas se ji je nalomil; notranje se nalomiti nalómljen -a -o: zlomiti nalomljeni trs; njeno življenje je nalomljeno; duševno nalomljeni ljudje ♪

   10.151 10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301 10.326 10.351 10.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA