Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
In (9.488-9.512) 
- čútenje in čutênje -a s (ú; é) 1. glagolnik od čutiti: čutenje bolečine, mraza / močno, živo čutenje 2. vsebina človekovega notranjega doživljanja, čustvovanja: jezik je izraz narodnega duha, čutenja in mišljenja; v slikarjevem delu je vidno njegovo slovensko čutenje; v uprizoritvi je skušal delo približati čutenju evropskega človeka ♪
- čúti 1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič) ● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se
resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj ♪
- čúti 2 čújem nedov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša biti buden; bedeti: ali spiš ali čuješ; čul je do polnoči / vso noč budno čujejo; med boleznijo je čula ob moji postelji; čuti pri mrliču // knjiž. posvečati čemu vso skrb: skrbno je čula nad otrokovim zdravjem čujèč -éča -e in čujóč -a -e: čuječ pozno v noč; prim. čuječ ♪
- čutílo -a s (í) 1. organ za sprejemanje dražljajev: čutilo za sluh, za vid; s čutili odkriti / ni mogel verjeti lastnim očem in čutilom 2. zastar. čustvo, občutek: fantje razodevajo dekletom svoja srčna čutila; očetovska čutila ♪
- čutíti in čútiti -im nedov. (ȋ ú) 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad 4. imeti,
doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege ● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob
njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval čutíti se in čútiti se 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem ● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce ♪
- čutljívost -i ž (í) zastar. občutljivost: čutljivost organizma / njena čutljivost in nežnost ♪
- čútnica -e ž (ȗ) 1. anat. celica, ki sprejema in prenaša dražljaje: slušne, vidne, vonjalne čutnice; čutnice za mraz, za okus, za ravnotežje 2. zastar. živec: moje čutnice ne prenašajo več kaj takega ♪
- čútnost -i ž (ū) 1. nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju: v njej je začutil odkrito čutnost; močna, rafinirana, surova čutnost / v pesmi ni sledu o kaki čutnosti / čutnost ustnic 2. sposobnost čutnega zaznavanja: njegova čutnost je s tem prizadeta ♪
- čuváj -a m (ȃ) 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji ♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice // zastar. čuvar: čuvaj reda, morale 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja ♪
- čuvájka -e ž (ȃ) ženska, ki poklicno kaj čuva: čuvaji in čuvajke ♪
- čuvár -ja m (á) kdor si prizadeva, da se kaj ohrani: razjezili so čuvarje morale in pravovernosti; lastil si je vlogo čuvarja javnega reda / ta organizacija je čuvar pridobitev revolucije ♦ film. čuvar kamere kdor skrbi za pravilno delovanje in vzdrževanje kamere med snemanjem ♪
- čuvaríca -e ž (í) ženska, ki si prizadeva, da se kaj ohrani: čuvarica ognja v templju / babica je bila čuvarica družinskega ugleda / pri mrliču je ostala samo stara čuvarica ♪
- čvèk čvêka in čvéka m (ȅ é, ẹ́) redko čvekanje: verjela je temu preroškemu čveku ♪
- čvéka tudi čvêka -e ž (ẹ̑; ē) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ti si stara čveka, nikoli ne boš drugačen / je čveka, vse pove // nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo je raznesel te čveke? ♪
- čvekáč -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega čvekača / velik čvekač in bahač je ♪
- čvekálast -a -o prid. (á) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: nerad je poslušal čvekalasto sosedo ♪
- čvekaríja -e ž (ȋ) nav. mn., slabš. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: ne meni se za te čvekarije; vsako čvekarijo verjame / glava mu je polna raznih čvekarij ♪
- čvékast in čvêkast -a -o prid. (ẹ̑; ē) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekasta ženska / molči, čveka čvekasta ♪
- čvekáti -ám nedov. (á ȃ) 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati // govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi 2. redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato ♪
- čvekàv -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekavih ljudi se je izogibal ♪
- čveketáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) redko čvekati: ko so ženske nehale čveketati, se je oglasil še sam ♪
- čvékniti -em tudi čvêkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) slabš. reči kaj vsebinsko praznega, nespametnega: nič ne premisli, kar čvekne // reči, povedati: no, čvekni že kaj; gotovo bo kdo kaj čveknil o tem ♪
- čvènk čvênka in čvénka m (ȅ é, ẹ́) lov. piščalka za klicanje sov ali šoj: lov na čvenk ♪
- čvrčkáti -ám in čvŕčkati -am nedov. (á ȃ; ȓ) redko ščebetati, čebljati: jata škorcev čvrčka nad travnikom ♪
- čvrléti -ím nedov. (ẹ́ í) nar. ščebetati, čebljati: Cela vrsta ptičev se je že vrnila in na poganjajočih vejah so neutrudno čvrleli škorci (J. Dular) ♪
9.363 9.388 9.413 9.438 9.463 9.488 9.513 9.538 9.563 9.588