Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (9.063-9.087)


  1.      čèh  čêha m (ȅ é) nar. vzhodno fant, deček: puže in čehi se že zbirajo ♪
  2.      čêhelj  -hlja m (é) redko čohalo: konja drgne s čehljem in krtačo ♪
  3.      čehízem  -zma m (ȋ) lingv. element češčine v kakem drugem jeziku: uvajati rusizme in čehizme; v prevodu je ostalo dosti čehizmov ♪
  4.      čehljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čehljati konja po vratu; čehljal se je po glavi in begal z očmi po ljudeh; v zadregi se čehlja za ušesom ♪
  5.      čêhniti  -em in čehníti čéhnem dov. (é ȇ; ȋ ẹ̑) nar. česniti: S pestjo bi te čehnil. Če bi bil kaj vreden, bi ti ne prevzeli dekleta (F. Bevk) ♪
  6.      čéja  -e ž (ẹ́) zastar. čiščenje, snaženje: čeja živine ♪
  7.      čék  -a m (ẹ̑) nakaznica z nalogom, ki ga da imetnik bančnega računa banki za izplačilo ali prenos določene vsote: izplačati, podpisati, preklicati, unovčiti ček; plačati s čeki; ček za petdeset dolarjev ♦ fin. barirani ček; gotovinski ček izplačljiv v gotovini; potovalni ček s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah ♪
  8.      čéka  -e ž (ẹ̑) zgod., kratica izredna komisija za boj proti kontrarevoluciji in špekulaciji v Sovjetski Rusiji od leta 1917 do 1922: ustanoviti čeko / čeka ga je aretirala čekisti ♪
  9.      čekàn  -ána m (ȁ á) podočnik pri prašiču: divjega prašiča spoznaš po čekanih // nav. mn., nizko zob sploh: ima še nekaj majavih, rumenih čekanov; zapri usta in skrij čekane ◊ arheol. orožje v obliki ozke, ukrivljene sekire s koničastim temenom ♪
  10.      čekóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na ček: čekovni odrezek; čekovna golica; čekovna knjižica sešitek čekovnih golic ◊ fin. čekovni račun bančni račun, s katerega imetjem razpolaga lastnik s čeki; jur. čekovno pravo predpisi za poslovanje s čeki ♪
  11.      čeláda  -e ž (ȃ) 1. zaščitno pokrivalo, navadno kovinsko: povezniti si čelado na glavo; jeklena, usnjena, železna čelada; gasilska, tropska, vojaška čelada; čelade za motoriste / iz mraka so se pokazale svetle čelade ljudje v čeladah ∙ publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav 2. ekspr. glava: pazi, da je ne dobiš po čeladi ♪
  12.      čeládnica  -e ž (ȃ) bot. močvirska rastlina s čeladi podobnim izrastkom na cvetni čaši, Scutellaria ♪
  13.      čelàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima široko, veliko čelo: čelat, dolgolas in suh fant; čelata glava ♪
  14.      čêlek  in čélek -lka m (ē; ẹ̄) les. odpadek pri čeljenju ♪
  15.      čêlen  -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
  16.      čeléšnik  -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk) ◊ etn. stojalo za goreče trske ♪
  17.      čêliti  -im in čelíti čélim nedov. (é; ȋ ẹ́) gladko prisekovati ali prirezovati: čeliti snope, slamo ♦ les. čeliti les prižagovati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagovati ga na določeno dolžino ♪
  18.      čêljenje  in čéljenje -a s (é; ẹ́) glagolnik od čeliti: čeljenje snopov / čeljenje lesa ♪
  19.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
  20.      čeljustáč  -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač ♪
  21.      čeljustáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal // govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal ♪
  22.      čeljustàv  -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice ♪
  23.      čeljústen  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano ♪
  24.      čeljústnik  -a m (ȗ) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par ♪
  25.      čêlničen  -čna -o (ȇ) pridevnik od čelnica: čelnična votlina ♪

   8.938 8.963 8.988 9.013 9.038 9.063 9.088 9.113 9.138 9.163  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA