Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
In (8.588-8.612) 
- cép -a m, mn. tudi cepóvi, tož. mn. tudi cepé, im. dv. tudi cepá (ẹ̑) 1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / redko ves dan je vihtel cep cepec 2. redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov // cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih 3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi 4. ed., star. precep: ujeti gada v cep ● star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno ♪
- cép -í ž, daj., mest. ed. cépi (ẹ̑) nav. mn. 1. preprosto orodje za ročno mlačev; cepec: vzel je svoje cepi in odšel v skedenj; tam mlatijo še s cepmi 2. enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cepi plemenitih jablan ♪
- cépati -am tudi cêpati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 1. v presledkih slišno, plosko padati: kaplje cepajo od vej; kepe snega cepajo z dreves; sadje cepa na tla // ekspr. večkrat zgruditi se, padati: borci so od utrujenosti cepali v sneg 2. ekspr. trumoma umirati, poginjati: prebivalstvo je cepalo od lakote; živina mu cepa; ljudje so cepali kakor muhe 3. pog. v presledkih drug za drugim prihajati: ljudje so polagoma začeli cepati v dvorano ● žarg., šol. študentje kar po vrsti cepajo pri izpitih jih ne opravijo ♪
- cépec -pca m (ẹ́) 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih // redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec 3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni ● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano ♪
- cepelíga -e ž (í) nav. mn., nar. vzhodno, slabš. noga: bingljal je s svojimi dolgimi cepeligami ♪
- cepèr -éra in -êra m (ȅ ẹ́, é) star. trohica, betvica: od njega ne boš dobil niti cepera; pokradli so mi vse do zadnjega cepera ♪
- cepèt -éta m (ȅ ẹ́) cepetanje: rezget in cepet konj / zaslišali smo cepet ženskih čeveljčkov ♪
- cepetáti -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno udarjati z nogami ob tla: otroci so cepetali od veselja / gledalci so ploskali in cepetali z nogami // nemirno prestopati se: cepetati od nepočakanosti 2. sunkovito brcati: zajec cepeta v zanki; dojenček cepeta z nožicami cepetajóč -a -e: cepetajoč otrok ♪
- cepetávček -čka m (ȃ) igrača v obliki lutke, ki premika roke in noge, če se poteza za vrvico: otroku je delal kartonaste cepetavčke ♪
- cepêtec -tca m (é) nar. dolenjsko, šalj. spolna razdraženost, poželenje: samo pogledal jo je, pa ga je prijel cepetec; če jo drži tak cepetec za moškim, pa naj se omoži / žrebec besni od cepetca ◊ bot. gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti; dvolistni vimenjak ♪
- cepetljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. cepetati: pojoče je govoril in neprestano cepetljal / cepetljal je z zvezanimi nogami ♪
- cepétniti -em in cepêtniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) slišno udariti z nogami ob tla: zajec je napel ušesa in jezno cepetnil po snegu ♪
- cepetúljka -e ž (ū) bot. nizka alpska kukavica z drobnim rumenkasto belim grozdastim socvetjem, Chamaeorchis alpina ♪
- cepílka -e [lk in u̯k] ž (ȋ) les. stroj, orodje za cepljenje lesa: krožna cepilka // sekira za cepljenje okroglega lesa ♪
- cepílnik -a [ln in u̯n] m (ȋ) agr. cepilni nož ♪
- cepítev -tve ž (ȋ) glagolnik od cepiti: a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev sveta na bloke; cepitev družbe v razrede b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina ◊ biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija ♪
- cepíti in cépiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo ♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici ♪
- cepjè -à in cépje -a s (ȅ ȁ; ẹ̄) star. cepljena drevesca ♪
- cépljenec -nca m (ẹ́) 1. kdor je cepljen: nega cepljenca 2. cepljena rastlina: cepljenci imajo bujno rast 3. usnj. pri cepljenju dobljeni spodnji del kože ali usnja: proizvodnja cepljenca 4. zastar. prašič križanec ♪
- cépljenka -e ž (ẹ́) cepljena rastlina ali njen sad: zasaditi vinograd s cepljenkami; enoletna, trsna cepljenka; veja, polna živo rdečih češenj cepljenk ◊ usnj. na cepilnem stroju stanjšana koža ♪
- cepljívka -e ž (ȋ) nav. mn., biol., navadno v zvezi z gliva enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo; bakterija ♪
- cépniti -em in cêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar) ♪
- ceponóžec -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci, Copepoda ♪
- ceptáti -ám nedov. (á ȃ) redko slišno udarjati z nogami ob tla; cepetati: trmasto je ceptala in jokala ♪
- céptec -a in ceptèc -à [tǝc] m (ẹ́; ǝ̏ ȁ) bot. zaščitena gozdna kukavica; lepi čeveljc ♪
8.463 8.488 8.513 8.538 8.563 8.588 8.613 8.638 8.663 8.688