Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (47.213-47.237)


  1.      živoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče: živorodne živali / živorodna kuščarica 2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: živorodne rastline / živorodna dresen ♪
  2.      živosrêbrov  -a -o prid. (é) nanašajoč se na živo srebro: živosrebrova ruda / živosrebrov rudnik ♦ kem. živosrebrov fulminat, sulfid; min. živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinabarit ♪
  3.      žívost  -i ž (í) lastnost, značilnost živega: živost snovi; živost in mrtvost / ohraniti živost duha do pozne starosti; narodna, ustvarjalna živost skupnosti / ekspr. živost problematike / fantova živost / živost pogleda / živost barv / živost oseb v romanu ♦ lingv. značilnost samostalniških besed moškega spola, označujočih bitja, ki se kaže v enakosti rodilnika in tožilnika ♪
  4.      živòt  -ôta m, mest. ed. živôtu in živótu (ȍ ó) 1. trup: upogniti, zravnati život; človek z dolgim životom; srajca se prijema potnega života / biti čokatega, ozkega života; otečen čez život pas; vitek v život 2. star. telo: život je premagal bolezen; imeti z dlako pokrit život / drgetati po vsem životu 3. zastar. življenje: proti koncu života se je spremenil / svojo predrznost plačati z životom / biti željen sveta in života ♪
  5.      životáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. živeti v pomanjkanju materialnih ali duhovnih dobrin: ko se je zaposlil, ni več životaril; životari v hribovski vasi / bolj životari, kot živi // živeti s slabotnimi, komaj zadostnimi življenjskimi močmi: životari bolan za rakom / na dvorišču životari nekaj lip 2. živeti brez višjih duševnih, duhovnih dejavnosti: v svojem udobju je životaril dalje / životariti v samozadovoljstvu / z notranjim predmetom životari svoje nepomembno življenje 3. obstajati brez moči za uresničevanje kakih pomembnejših dejanj: društvo je še nekaj časa životarilo; današnje gledališče le životari ♪
  6.      žížek  -žka m (ȋ) nar. 1. majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih; črni žužek: glodanje žižkov 2. manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve; čižek: žižek poje ♪
  7.      žlabúdra  -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: on je neznosna žlabudra 2. slabš. gosta, tekoča zmes: namesto čiste vode teče po strugi rjava, umazana žlabudra 3. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so razmočene, povsod je sama žlabudra ♪
  8.      žlabudráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. hitro in nerazločno govoriti: ni razumel, kaj so žlabudrali tujci 2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: dekleta so celo pot veselo žlabudrala / ne vem, zakaj žlabudra to, kar že vsi vedo govori, pripoveduje ● redko voda v strugi žlabudra žlobudra, klokota ♪
  9.      žlabudràv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: žlabudrav človek; fant je precej žlabudrav ♪
  10.      žlahtáti se  -ám se nedov. (á ȃ) nar. imeti s kom sorodstvene stike, odnose: z materinim bratrancem se nismo nikoli žlahtali // imeti s kom zelo prijateljske, zaupne odnose: v zadnjem času se družini zelo žlahtata ♪
  11.      žláhten  -tna -o prid., žláhtnejši (á) 1. knjiž. plemenit, izbran: žlahten človek, mislec / žlahten značaj; biti žlahtnega srca / žlahtni cilji; žlahtne misli / žlahten okus kave / žlahtno vino 2. agr. ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti: žlahtne sorte jablan; cepiti žlahtno vrtnico na šipek 3. star. plemenit, plemiški: žlahten rod / biti žlahtnega porekla, stanu / žlahtna gospa; v bitki je padlo veliko žlahtne gospode ● žlahtni kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit; drag(i) kamen; ekspr. piti žlahtno kapljico vino ◊ agr. žlahtna plesen plesen, ki se uporablja pri izdelovanju nekaterih mehkih, poltrdih sirov; kem. žlahtni plini plini, ki se redko ali sploh ne spajajo z drugimi elementi; metal. žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; teh. žlahtno jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; plemenito jeklo; vrtn. žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria; žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum žláhtno prisl.: žlahtno dišeča roža; sam.: popiti kaj žlahtnega; občutek za žlahtno v človeku ♪
  12.      žláhtnica  -e ž (ȃ) 1. pog. sorodnica: gospodinji mu neka žlahtnica; pomagati svoji žlahtnici 2. star. plemkinja: žlahtnice z dvora ♪
  13.      žláhtnič  -a m (ȃ) star. plemič: podeželski žlahtnič; žlahtniči in meščani ♪
  14.      žláhtnik  -a m (ȃ) 1. pog. sorodnik: on je moj žlahtnik 2. star. plemič: žlahtniki in dvorjani ♪
  15.      žlahtnítelj  -a m (ȋ) agr. kdor se poklicno ukvarja z žlahtnjenjem rastlin: žlahtnitelji so vzgojili novo vrsto hmelja; žlahtnitelj trajnic ♪
  16.      žlahtníti  -ím dov. (ȋ í) 1. agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: žlahtniti koruzo / domačo trto žlahtniti s tujo 2. knjiž. plemenititi: žlahtniti duha z umetnostjo ♪
  17.      žláhtnost  -i ž (á) knjiž. plemenitost, izbranost: žlahtnost značaja / vino po žlahtnosti ne zaostaja za drugimi svoje vrste; žlahtnost tkanine ♪
  18.      žlàk  žláka m (ȁ á) 1. zastar. poškodba, rana (od udarca): imeti žlak na nogi; žlak s sekiro / smrtni žlak 2. nar. vzhodno spodnji, nasuti rob zlasti vinograda: trgatev so začeli na žlaku, končali pa na sepu 3. nar. tolminsko veža: stopiti v žlak ● star. božji žlak ga je zadel (možganska) kap; star. napiti se, spreti se na (vse) božje, mile, mrtve žlake zelo ♪
  19.      žlámbor  -a in -ja m (á) 1. star. votlina v deblu; duplina, duplo: polhi se skrivajo v žlamborih; bukov žlambor / drevesni žlambor 2. alp. plitev žleb v pobočju: alpinist pleza po žlamboru / skalni žlambor ♪
  20.      žlámborast  in žlámborjast -a -o prid. (á) star. ki ima duplino, duplo; duplast: žlamborasto drevo ♪
  21.      žlampáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. hlastno zajemati kaj redkega, tekočega z gobcem: kobila, svinja je žlampala; žlampati pomije; žlampati iz vedra 2. nizko hlastno, v velikih požirkih piti: ulegel se je ob potoček in žlampal; žlampati vodo / žlampati pivo, vino / po ženini smrti ni več pil, ampak žlampal pil alkoholne pijače v velikih količinah; celo popoldne sta žlampala po gostilnah ♪
  22.      žléb  -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebóvi tudi žlébi (ẹ̑) 1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb // poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb // podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka // podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici // kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb 2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb 3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni // večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke 4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic ◊ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir ♪
  23.      žlébast  -a -o prid. (ẹ̑) po obliki podoben žlebu: žlebasta strešna opeka / žlebasta vdolbina v deski / vzpenjati se po žlebasti grapi // ki ima žleb, žlebove: žlebast steber / žlebasto kolesce ♪
  24.      žlebàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima žlebove: žlebati stebri; žlebata površina ♪
  25.      žlében  -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žleb: žlebna dolžina / žlebni kavlji; žlebna pločevina ♪

   47.088 47.113 47.138 47.163 47.188 47.213 47.238 47.263 47.288 47.313  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA