Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (45.413-45.437)


  1.      zaposlênost  tudi zapôslenost -i ž (é; ȏ) stanje zaposlenega človeka: težave z varstvom otrok zaradi zaposlenosti mater / biti utrujen od neprestane zaposlenosti // stopnja vključenosti za delo sposobnih ljudi v redno delovno razmerje: visoka zaposlenost prebivalstva; povečanje, rast, zmanjšanje zaposlenosti / primerjava med zaposlenostjo v industriji in kmetijstvu med številom zaposlenih ♪
  2.      zaposlítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od zaposliti: zavrniti zaposlitev kandidata; prositi za zaposlitev; reševati problem zaposlitve mladih; pogodba o zaposlitvi / zaposlitev otrok z raznimi dejavnostmi / odločiti se za zaposlitev v grafičnem podjetju ♦ šol. tiha zaposlitev samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak od njih tiho opravlja svojo nalogo // redko zaposlenost: potrdilo o zaposlitvi / velika zaposlitev žensk v tekstilni industriji 2. delo na podlagi delovnega razmerja: dati, ponuditi komu zaposlitev; dobiti, iskati, najti zaposlitev / navesti dosedanje zaposlitve; kraj zaposlitve; delavec brez zaposlitve / honorarna zaposlitev; polna, redna zaposlitev; priložnostna, stalna, začasna zaposlitev ♪
  3.      zaposlíti  -ím dov., zapóslil (ȋ í) 1. sprejeti koga v delovno razmerje: zaposliti več delavcev; zaposliti koga za polovico delovnega časa; honorarno, začasno zaposliti koga 2. narediti, da kdo kaj dela: zaposliti otroka, da se ne potepa; sinove je zaposlil z gospodarskimi deli; zaposliti se z drobnimi opravki; zaposliti se sam s seboj ukvarjati se / ekspr.: pobezal je v ogenj, da bi zaposlil roke kaj počel z njimi; zaposliti misli s pripravami začeti misliti na priprave / ekspr. popolnoma zaposliti stroje izkoristiti 3. postati predmet dejavnosti, aktivnosti koga: vsakdanji opravki so ga tako zaposlili, da je pozabil na prijatelje / za nekaj mesecev ga je zaposlila politika zaposlíti se stopiti, vključiti se v delovno razmerje: ker je bil brez staršev, se je moral zaposliti; zaposliti se na sodišču, v tovarni; zaposlil se je kot učitelj / redno se zaposliti za nedoločen čas in s polnim delovnim časom zaposlèn -êna -o: zaposleni delavci; zaposlen je bil kot mizar; pomoč zaposlenim ženskam; sam.: odstotek zaposlenih; dohodek na zaposlenega ♪
  4.      zaposlováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. sprejemati koga v delovno razmerje: v podjetju zaposlujejo nove delavce / ekspr. tkalnica zaposluje nad sto žensk v njej je zaposlenih 2. delati, da kdo kaj dela: zaposlovati otroke z različnimi dejavnostmi; zaposloval se je z branjem / ekspr. zaposlovati svoje misli z mladostnimi neumnostmi 3. biti predmet dejavnosti, aktivnosti koga: hiša ga zelo zaposluje / ta problem ga zaposluje že dalj časa / ekspr. potovanje mu je zaposlovalo domišljijo zaposlováti se stopati, vključevati se v delovno razmerje: mladina se največ zaposluje okrog dvajsetega leta / v tej panogi so se zaposlovale zlasti ženske delale ♪
  5.      zapostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. dati, priznati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: zapostaviti delavca pri delitvi nagrad; s povzdigovanjem samega sebe je zapostavil druge / zapostaviti dosežke te dobe; zapostaviti študij ekonomije 2. knjiž. postaviti za kaj: najprej zapostavi levo nogo, nato se obrne / pri navajanju imena priimek zapostavimo zapostávljen -a -o: po krivici zapostavljen pesnik; družbeno zapostavljen položaj; sam.: izkoriščani in zapostavljeni ♪
  6.      zapostávljanje  -a s (á) glagolnik od zapostavljati: težko prenašati zapostavljanje; nacionalno, rasno zapostavljanje; zapostavljanje šolstva; zapostavljanje in poniževanje / zapostavljanje priimka ♪
  7.      zapostávljati  -am nedov., stil. zapostavljájte; stil. zapostavljála (á) 1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: pri vsaki priložnosti so ga zapostavljali; zapostavljati otroke; po nepotrebnem se zapostavlja / zapostavljati kmetijstvo na račun industrije; zapostavljati duhovno življenje 2. knjiž. postavljati za kaj: zapostavljati levo nogo za desno / priimek se navadno zapostavlja za ime ♪
  8.      zapotêči se  -têčem se dov., zapotêci se zapotecíte se; zapotékel se zapotêkla se (é) nar. opoteči se: zapotekel se je in padel ♪
  9.      zapotegníti  in zapotégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. z gibom mišic nenaravno spremeniti položaj česa zlasti v kako smer: kadar je govoril, je ustnice nekoliko zapotegnil; zapotegniti kotičke ust navzdol / zaničljivo je zapotegnil obraz namrdnil 2. povzročiti, da traja kaj dalj časa; potegniti: zapotegniti pogovor / kaj, je zapotegnil zapotegníti se in zapotégniti se zavleči se: branje se je zapotegnilo pozno v noč zapotégnjen -a -o: zapotegnjena govorica; zapotegnjena usta ∙ zapotegnjen obraz dolg in ozek; prisl.: zapotegnjeno reči ♪
  10.      zapóved  -i ž (ọ̑) kar pove, sporoči, da se kaj mora narediti, delati: izpolnjevati, kršiti, prelomiti zapoved; ravnati se po zapovedi / cerkvene zapovedi / ukloniti se očetovi zapovedi zahtevi; star. izvršiti poveljnikovo zapoved ukaz, povelje // ekspr., navadno s prilastkom kar je za koga tako, da se mora upoštevati: prva zapoved pisca je odkritosrčnost / poštenost je osnovna nravna zapoved / modne zapovedi // glagolnik od zapovedati: nasvetu je sledila zapoved ◊ rel. deset božjih zapovedi zapovedi, dane Mojzesu na Sinajski gori; voj. dnevna zapoved dnevno povelje ♪
  11.      zapovedoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor zapoveduje: soglašati z zapovedovalcem; zapovedovalci in izpolnjevalci zapovedi / postal je zapovedovalec v hiši ♪
  12.      zapovedováti  -újem nedov. (á ȗ) praviti, sporočati, da se kaj mora narediti, delati: njihova vera jim zapoveduje, da si dobrine delijo; delaj, kakor ti zapoveduje vest // ukazovati: v tej hiši zapoveduje žena; zapovedovati samemu sebi / v pravljicah zapovedovati vetrovom / star. zapovedovati podrejenim // star. poveljevati: zapovedovati vojski zapovedováje stil. zapovedujé: zapovedovaje reči zapovedujóč -a -e: zapovedujoč mir, je ugasnil luč; zapovedujoč glas; zapovedujoča kretnja; prisl.: zapovedujoče govoriti ♪
  13.      zapovŕsten  -tna -o prid. (r̄) 1. ki leži, se nahaja za drugim: zapovrstni obrambni jarki; zapovrsten niz vagonov 2. ki si neposredno sledi v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: v lestvi manjkata dva zapovrstna klina / dve zapovrstni leti je bila toča / zapovrstni dogodki / zapovrstna številka zaporedna zapovŕstno prisl.: razporejati zapovrstno ♪
  14.      zapozabíti se  in zapozábiti se -im se dov. (ȋ á) nar. gorenjsko 1. postati duševno odsoten: včasih se je zapozabila in zapela preglasno 2. spozabiti se: kako se je mogel tako zapozabiti ♪
  15.      zapoznèl  in zapoznél -éla -o [eu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) 1. ki se začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zapoznel razvoj, učinek; zapoznela pomlad; zapoznelo cvetenje 2. ki ostane, se zadržuje kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapozneli ptič / zapozneli plodovi; zapoznelo cvetje / zapozneli vozniki zapoznélo prisl.: zapoznelo izšla knjiga; prim. zapozneti ♪
  16.      zapoznélec  -lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) knjiž. kdor ostane, se zadrži kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: ulice so bile prazne, zadnji zapoznelci so hiteli domov // kdor naredi kaj pozneje kot drugi; zamudnik: zapoznelci v uvajanju moderne tehnologije ● knjiž. bil je otrok zapoznelec starši so bili ob njegovem rojstvu že razmeroma stari ♪
  17.      zapozníti  -ím dov., zapóznil (ȋ í) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti: reforme so zapoznile izbruh nezadovoljstva 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi: če je zapoznil, se je opravičil zapozníti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti se: odhod se je zapoznil; žetev se je zapoznila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapoznil se je v gostilni / shod se je zapoznil do noči je trajal ● knjiž. zapoznilo se je in ni mogel nikamor bilo je že pozno (zvečer) ♪
  18.      zapraševánje  -a s (ȃ) glagolnik od zapraševati: z asfaltiranjem ceste zmanjšati zapraševanje okolice / zapraševanje rastlin; sredstva za zapraševanje ♪
  19.      zapraševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: zapraševati delovne prostore; zapraševati si obleko 2. agr. nanašati prašivo na rastline; prašiti: zapraševati sadno drevje ♪
  20.      zaprašíti  -ím dov., zaprášil (ȋ í) 1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo; zaprašiti si obleko pri delu 2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano; zaprašiti živali zaradi mrčesa // agr. nanesti prašivo na rastline: zaprašiti sadno drevje zaprašíti se 1. postati umazan od prahu: razstavljeni predmeti so se zaprašili; ura se je zaprašila in ustavila 2. ekspr. drobno se usuti: z jelke se je zaprašil sneg 3. ekspr. steči, zdirjati: otroci so se zaprašili po bregu / napadalec se je zaprašil proti nam // z veliko silo, hitrim premikanjem priti kam: pes se mu je zaprašil med noge // v zvezi z v silovito napasti: zaprašil se je vanj in ga tepel; zaprašila se je vanj kakor mačka 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: zaprašiti se v delo, tek zaprašèn -êna -o 1. deležnik od zaprašiti: ves je bil zaprašen; zaprašena cesta; zaprašena obleka; zaprašeno ozračje 2. slabš. zastarel, nesodoben: zaprašen učbenik; zaprašena predstava; zaprašeno romantično delo 3. slabš. neživljenjski, nestvaren: zaprašene misli; zaprašena znanost ♪
  21.      zapráviti  -im dov. (á ȃ) 1. z nepremišljenim ravnanjem narediti, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapraviti denar, premoženje; s pijančevanjem, tožbami zapraviti posestvo // ekspr. porabiti, potrošiti: vso plačo zapravi zase; zapraviti za zdravljenje veliko vsoto; za hrano se dosti zapravi 2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubiti: zapraviti čast, ugled; zapraviti duševni mir; zapraviti prijateljstvo koga; zapraviti zdravje // ekspr. ne izrabiti, ne izkoristiti: zapraviti možnosti za dobro uvrstitev, priložnost za gol / s čakanjem zapraviti veliko časa nekoristno porabiti ● pog. zapraviti klobuk izgubiti; evfem. zapravila je otroka imela je splav; ekspr. zapraviti zmago ne doseči je zaradi svoje krivde; ekspr. zapraviti življenje lahkomiselno, nedejavno ga preživeti zapráviti se star. pogubiti se, uničiti se: boji se, da se sin zapravi zaprávljen -a -o: zapravljena kmetija; zapravljena mladost; zapravljena sreča ♪
  22.      zaprávljati  -am nedov., tudi zapravljájte; tudi zapravljála (á) 1. z nepremišljenim ravnanjem delati, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapravljati denar; zapravljati dediščino; z veseljačenjem zapravljati premoženje staršev 2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubljati: zapravljati čast, ugled; zapravljati zdravje // ekspr. ne izrabljati, ne izkoriščati: zapravljati možnosti za napredovanje / zapravljati čas nekoristno porabljati ♪
  23.      zapravljívček  -čka m (ȋ) 1. lahek, odprt voz z vzmetmi, navadno za dve osebi: vpreči konje v zapravljivček; peljati se z zapravljivčkom 2. ekspr. zapravljiv človek: lahkoživček in zapravljivček ♪
  24.      zapravljívec  -vca m (ȋ) 1. ekspr. zapravljiv človek: imeli so ga za zapravljivca; veseljak in zapravljivec 2. knjiž. zapravljivček: peljati se z zapravljivcem ♪
  25.      zapravljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zapravljivega človeka: očitati komu zapravljivost; varčnost in zapravljivost ♪

   45.288 45.313 45.338 45.363 45.388 45.413 45.438 45.463 45.488 45.513  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA