Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (43.388-43.412)


  1.      vík  -a m (ȋ) star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh ∙ ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj ♪
  2.      víkanje 1 -a s (ȋ) glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje ♦ lingv. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini ♪
  3.      víkanje 2 -a s (ȋ) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje ♪
  4.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
  5.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
  6.      víkati  -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪
  7.      víkati  -am tudi víčem nedov. (ȋ) 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili 2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem ♪
  8.      vikend  tudi weekend -a [víkend] m (ȋ) 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje ♪
  9.      víla 1 -e ž (ȋ) razkošneje grajena hiša z vrtom: sezidati vilo in urediti vrt okoli nje; vila ob morju / enodružinska vila ♪
  10.      víla 2 -e ž (ȋ) mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: vile so plesale v mesečini; dobra, prijazna, zla vila; bila je lepa kot vila / gorska, vodna vila ♪
  11.      vílar  -ja m (ȋ) lov. jelen ali srnjak z vilastim rogovjem: šilar, vilar in šesterak ♪
  12.      víle  víl ž mn. (í ȋ) orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami ∙ grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♪
  13.      viléda  -e ž (ẹ̑) pog. gobasta krpa iz umetne snovi za uporabo v gospodinjstvu: pobrisati z viledo; neskl. pril.: vileda krpa ♪
  14.      vilenják  -a m (á) po ljudskem verovanju človek nadnaravne moči, varovanec vil: vile, vilenjaki in divji možje ♪
  15.      vílice  -lic ž mn. (í ȋ) priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane: nabosti meso na vilice; jesti z vilicami; srebrne vilice; vilice z dvema rogljema; vilice, nož in žlica / desertne vilice; vilice za ribe // temu podobna priprava za držanje česa: vzeti veslo z vilic; obesiti, položiti slušalko na vilice; sprednje, zadnje vilice pri kolesu ◊ čeb. satne vilice vilicam podobna priprava za odkrivanje satov; muz. glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije; rib. loviti ribe z vilicami s pripravo z roglji; šah. vilice položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati ♪
  16.      víličar  -ja m (ȋ) teh. vozilo, navadno motorno, z dvema podaljškoma za dviganje in prenašanje bremena: prevažati tovor s traktorji in viličarji; voznik viličarja ♪
  17.      víličenje  in vilíčenje -a s (ȋ; ȋ) knjiž. cepljenje: viličenje debla ◊ geogr. odtok vode z enega področja v dve porečji; bifurkacija ♪
  18.      víličiti se  in vilíčiti se -im se nedov. (í ȋ; í ȋ) knjiž. cepiti se, vejiti se: žila, živec se viliči / grapa se viliči v dva jarka ♪
  19.      víličke  -ličk ž mn. (í ȋ) manjšalnica od vilice: žličke, viličke in nožki ♪
  20.      vímček  -čka m (ȋ) bot. gozdna rastlina z rdeče-rumenimi cveti v grozdih, Epimedium: cvetenje vimčka v maju ♪
  21.      víme  -na s (í) 1. mlečna žleza v dimljah samic nekaterih kopitarjev, zlasti prežvekovalcev: teliček, žrebiček sesa iz vimena; kozje, kravje vime; nabreklo, težko vime; vime, polno mleka; vime z velikimi seski; umivanje vimena / krava že dela vime vime se ji napenja pred porodom; krava ima tele pod vimenom doji; jagnje od vimena ki še sesa // redko mlečne žleze samic sesalcev: mačka ima vime na prsih in trebuhu; vime psice 2. nizko dojka: ženska si je razkrila vimena ◊ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; vet. kužna presušitev vimena vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko ♪
  22.      vimenják  -a m (á) bot. gozdna ali travniška rastlina z belimi ali zelenkasto belimi cveti in tanko ostrogo, Platanthera: vimenjak že cveti / dvolistni vimenjak ♪
  23.      vióla  -e ž (ọ̑) muz. godalni instrument, ki ima od violine za kvinto nižji tonski obseg: zaigrati melodijo na violo; strune viole; skladba za violo / učiti, vaditi violo igranje tega instrumenta ♪
  24.      vióla d'amóre  vióle d'amóre ž (ọ̑-ọ̑) muz., nekdaj violi podobno glasbilo s štirimi strunami, na katere se igra, in štirimi sozvenečimi strunami: igrati violo d'amore ♪
  25.      violéten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. vijoličen, vijoličast: rastlina z violetnimi cveti / violetna barva ♪

   43.263 43.288 43.313 43.338 43.363 43.388 43.413 43.438 43.463 43.488  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA