Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
In (40.238-40.262) 
- šumênje -a s (é) glagolnik od šumeti: preprečiti šumenje; šumenje listja, vej v vetru / slišati šumenje; glasno, tiho, zamolklo šumenje reke / šumenje z obleko, s papirjem / šumenje čebel v panju / šumenje množice v dvorani / šumenje v glavi, ušesih ◊ agr. šumenje vina pojav, pri katerem se iz vina izloča ogljikov dioksid v obliki mehurčkov ♪
- šuméti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne
glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ∙ ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč ♪
- šumévec in šúmevec -vca m (ẹ̑; ū) lingv. soglasnik, tvorjen na sprednjem nebu s priporo ali z zaporo, ki preide v priporo: sičniki in šumevci ♪
- šumljáti -ám nedov. (á ȃ) narahlo šumeti: listje šumlja v vetru / šumljati s papirjem / po dolini šumlja bister studenec / dež je tiho šumljal po strehi šumljajoč padal šumljáje: ob poti šumljaje teče potoček šumljajóč -a -e: list papirja je šumljajoč poplesaval po stopnicah; tiho šumljajoči valovi ♪
- šúmnik -a m (ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen na sprednjem nebu s priporo ali z zaporo, ki preide v priporo: sičniki in šumniki ♪
- šumník -a m (í) nar. manjši slap: brzice in šumniki ♪
- šúnka -e ž (ȗ) pog. gnjat: na kavljih visijo krače in šunke / kuhana šunka ♦ gastr. prešana šunka kuhana, v modelu stisnjena gnjat brez kosti ♪
- šúnkarica -e ž (ȗ) gastr. salama z nadevom iz koščkov svinjskega stegna in slanine: posebna salama in šunkarica ♪
- šúntar -ja m (ū) nižje pog. hujskač: bil je prepirljivec in šuntar ♪
- šúp -a m (ȗ) zastar. (prisilni) odgon: v zaporu je čakal na šup / v šupu je bilo deset političnih osumljencev v skupini, namenjeni za (prisilni) odgon ♪
- šús -a m (ȗ) 1. nižje pog. izstrelitev krogle, naboja; strel: šus v glavo, nogo / šus ga je samo oplazil 2. žarg. negativna ocena (v šoli): dati, dobiti šus; ima dva šusa 3. nižje pog. nepremišljen, neuglajen človek: kako moreš biti tak šus ● žarg., šport. peljal je šus spustil se je naravnost po strmini navzdol ♪
- šušmár -ja m (á) nav. slabš. 1. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: ni dramatik, ampak navaden šušmar; pri tem delu se je pokazal kot pravi šušmar 2. kdor opravlja navadno obrtniška dela brez dovoljenja: hišo je gradil s šušmarji; obrtniki in šušmarji ♪
- švabobránec -nca m (ȃ) slabš. domobranec: partizani so obkolili skupino švabobrancev ♪
- švapáti -ám nedov. (á ȃ) lingv. izgovarjati dvoustnični v namesto nekdanjega trdega l pred srednjimi in zadnjimi samoglasniki: na Gorenjskem švapajo ♪
- švédra -e ž (ẹ̑) slabš. šepast človek: grbci in švedre / kot psovka ti švedra švedrasta ♪
- švedráti -ám nedov. (á ȃ) zaradi neustrezne hoje spreminjati prvotno obliko obuvala: ta otrok zelo švedra čevlje // ekspr. hoditi z nerodnimi, počasnimi koraki: švedral je proti domu / ves dan je švedral po mestu hodil ♪
- švédski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Švede ali Švedsko: švedski jezik / švedski film / švedska kuhinja funkcionalno oblikovani in razporejeni kuhinjski elementi ◊ agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec; šport. švedska gimnastika telesne vaje za oblikovanje pravilne drže telesa in skladno krepitev mišic; (švedska) skrinja skrinji podobno telovadno orodje, zlasti za preskoke ♪
- švèrc in švêrc švêrca m (ȅ é; ȇ) nižje pog. tihotapljenje, tihotapstvo: šverc z mamili ● nižje pog. avtomobil je kupil na šverc nezakonito, skrivaj ♪
- švígašvága -e in -a m (ȋ-á) ekspr. kdor zaradi koristi prilagaja svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram: bil je navaden švigašvaga ♪
- švíga švága prisl. (ȋ-á) izraža hitro premikanje v različne smeri, na vse strani: mravlje so šviga švaga tekale po razdrtem mravljišču / ekspr. če streljajo za teboj, teci šviga švaga cikcak ● ekspr. njun pogovor je bil preveč šviga švaga hitro spreminjajoč se in površen ♪
- švigàv -áva -o in švígav -a -o prid. (ȁ á; ȋ) nav. ekspr. ki šviga: švigavi bliski / švrkal je konja s švigavim bičem ♪
- švígelj -glja m (í) nar. 1. zelo dolga in tanka palica: zamahovati s švigljem 2. zelo velik in suh človek: ta švigelj nima nobene moči ♪
- švíglja -e ž (ȋ) nar. 1. zelo dolga in tanka palica: zamahnil je s švigljo 2. zelo velik in suh človek: dekle je prava šviglja ♪
- švígljast -a -o prid. (ȋ) nar. zelo velik in suh: mlad, švigljast fant ♪
- švigljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. hitro se premikati sem in tja: martinček je švigljal po zidu ♪
40.113 40.138 40.163 40.188 40.213 40.238 40.263 40.288 40.313 40.338 
