Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (38.288-38.312)


  1.      spóten  -tna -o prid. (ọ̑) redko poten1: spotne ovire / spotni spomini spomini s poti ♪
  2.      spóti  in s póti tudi spotí in s potí prisl. (ọ́; ȋ) 1. izraža umik, odmik, da ni ovirano gibanje: spravil je zaboje spoti / v medmetni rabi spoti, pijanec ∙ iti komu spoti umakniti se mu; ekspr. spraviti koga spoti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga 2. star., v povedni rabi predaleč vstran: morala bi iti v trgovino, pa ji je bila spoti; prim. pot ♪
  3.      spotík  -a m (ȋ) glagolnik od spotakniti se: vsak spotik na nevarni poti bi bil usoden / spotiki in padci v življenju ♪
  4.      spotíka  -e ž (ȋ) ekspr. 1. izražanje nezadovoljstva, slabega mnenja o kom, čem: boji se zamere in spotike; poročila se je in bilo je konec spotike / to je nekaterim v spotiko 2. kar vzbuja nezadovoljstvo, slabo mnenje: popivanje je veljalo za veliko spotiko / bil je spotika v družini / kamen spotike ● ekspr. biti spotika odkritosrčnemu pogovoru ovira; ekspr. govoriti brez spotike brez zatikanja, gladko ♪
  5.      spotíkati  -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti // ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo ● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja spotikáje: spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd spotikajóč -a -e: hropeč in spotikajoč se je stopal dalje ♪
  6.      spotíti  -ím dov., spótil (ȋ í) povzročiti, da postane kdo poten, znojen: hoja ga je spotila spotíti se 1. postati poten, znojen: bolnik se je spotil; od zadrege se je spotil // izločiti veliko potu: telo se mora spotiti 2. nav. ekspr. na svojem površju narediti kapljice: stene v kuhinji so se spotile / sadje se spoti spotèn -êna -o: spoten konj; ves spoten je prišel domov; prim. izpotiti ♪
  7.      spótjo  in s pótjo tudi spotjó in s potjó prisl. (ọ̑; ọ́) spotoma, gredoč: spotjo se lahko oglasiš pri nas / spotjo se je premislil in se vrnil; prim. pot ♪
  8.      spótom  in s pótom prisl. (ọ̄) redko spotoma, gredoč: spotom se je oglasil pri znancu; prim. pot ♪
  9.      spótoma  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: kruh in mleko je kupila spotoma; spotoma poglej, če so naši doma / šel je za njo in se spotoma oblačil med potjo, med hojo / v povedni rabi ko greš na postajo, stopi na pošto, je prav spotoma ob poti, blizu 2. ekspr. z lahkoto, brez težav: članek je kar spotoma napisal 3. nar. takoj: kar mu naročiš, vse spotoma pozabi ♪
  10.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪
  11.      spovédanec  -nca m (ẹ̑) rel. kdor je spovedan: naložiti spovedancu pokoro; spovednik in spovedanec ♪
  12.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
  13.      spovedníca  -e ž (í) rel. omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca: poklekniti v spovednico; okence spovednice ♪
  14.      spovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu nalagati pokoro in dajati odvezo: spovedovati romarje; vsak dan spoveduje 2. ekspr. oštevati, zmerjati: ko sta bila sama, ga je začel spovedovati spovedováti se rel. pripovedovati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: redno se spoveduje; pripovedovala je vse tako odkrito, kot bi se spovedovala / spovedovati se svojih grehov spovedujóč -a -e: spovedujoč se svojih grehov; spovedujoči duhovnik; prim. izpovedovati ♪
  15.      spovráčati  -am nedov. (ā ȃ) star. izmetavati iz želodca; bruhati: glava ga boli in spovrača spovráčati se povračati se: bolezen se spovrača / vedno znova se mu spovrača misel na dom / rad se spovrača domov se vrača spovračajóč -a -e: spovračajoča se pomlad ♪
  16.      spovréči  -vŕžem dov., spovŕzi spovŕzite in spovrzíte; spovŕgel spovŕgla (ẹ́ ȓ) vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod; izvreči: krava, svinja spovrže ♪
  17.      spovrníti se  in spovŕniti se -em se dov. (ȋ ŕ) star. povrniti se: bolezen se je spovrnila / živo se mu je spovrnilo občutje iz mladosti ♪
  18.      spozabíti se  in spozábiti se -im se tudi izpozabíti se in izpozábiti se -im se dov. (ȋ á) ne narediti v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: skoraj bi se spozabil in ga udaril; v jezi se večkrat spozabi in zakolne / spozabiti se nad kom; spozabiti se v besedah; ekspr. spozabil se je z drugo imel ljubezenske, spolne odnose ♪
  19.      spozábljati se  -am se tudi izpozábljati se -am se nedov. (á) ne ravnati v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: kadar je pijan, se spozablja; pred materjo se ne spozablja in ne preklinja / spozabljati se nad kom; spozabljati se v besedah; ekspr. spozablja se z vsakim moškim ima ljubezenske, spolne odnose ● zastar. vedno se spozablja, kdaj ima god pozablja ♪
  20.      spoznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni 2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti ● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju ◊ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro ♪
  21.      spoznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti do a) poznavanja česa: spoznati delovanje organa, telesa; spoznati lastnosti snovi b) védenja: spoznati resnico, zmoto; spoznal je, kaj pomeni njeno molčanje / ob tem delu je spoznal otrokovo nadarjenost / napenjal je oči, pa ni mogel spoznati, kaj je v jami ugotoviti 2. priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznati človeka po dejanjih / spoznati v kom iskrenega prijatelja // priti do poznavanja koga ali česa a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznati nove kraje, ljudi b) na osnovi doživljanja: spoznati lakoto, trpljenje, udobje 3. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: spoznati koga že od daleč; spoznati koga po glasu, hoji; ni se jim dal spoznati / spoznati obleko, pisavo koga 4. publ. seznaniti: spoznati koga s kom; osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom ● zastar. spoznali so mu premajhno plačo priznali, določili; publ. sodišče ga je spoznalo za krivega je odločilo, da je kriv; prijatelja spoznaš v nesreči; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona spoznáti se 1. nedov., v zvezi z na imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: spoznati se na delo, glasbo, modo 2. dov. in nedov. znajti se, orientirati se: v gosti megli se ni mogel spoznati; ker se v mestu slabo spozna, se je izgubil spoznávši star.: spoznavši gospodarja, je pes nehal lajati spoznán -a -o: spoznani in nespoznani naravni zakoni; biti spoznan za krivega ♪
  22.      spoznáva  -e ž (ȃ) knjiž. spoznanje: spoznava resnice; rezultat spoznave / čutna, intuitivna, miselna spoznava / priti do podobnih spoznav; življenjske spoznave in izkušnje ♪
  23.      spoznaválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj spoznava, spozna: raziskovalci in spoznavalci resničnosti / dober spoznavalec človeških lastnosti ∙ knjiž. spoznavalec čistega evangelija v protestantskem okolju, nekdaj pripadnik protestantske vere ♦ rel. svetnik, ki ni umrl mučeniške smrti ♪
  24.      spoznávanje  -a s (ȃ) glagolnik od spoznavati: spoznavanje otrokove duševnosti; spoznavanje resnice; metode spoznavanja / čutno, razumsko, znanstveno spoznavanje / medsebojno spoznavanje; spoznavanje novih krajev ◊ šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli ♪
  25.      spoznávati  -am nedov. (ȃ) 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti prihajati do a) poznavanja česa: človek vse bolj spoznava naravo; spoznavati, kako deluje celica / v šoli spoznavati prve črke; spoznavati računalništvo b) védenja: spoznavati lastne zmote; vse bolj je spoznaval, da tako ne more več živeti / spoznavati otrokovo nadarjenost 2. prihajati do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznavati lastnosti tkanin po otipu; spoznavati ljudi po dejanjih; po njeni smrti je spoznaval, kaj mu je pomenila / v sosedu spoznavati plemenitega človeka // prihajati do poznavanja koga ali česa a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznavati nove kraje, ljudi; spoznavati se med seboj b) na osnovi doživljanja: spoznavati lakoto, samoto, trpljenje 3. ugotavljati, da je kdo isti, kot se misli: spoznavati ponesrečence 4. publ. seznanjati: spoznavati koga s svojimi sodelavci / spoznavati ljudi s problemi proizvodnje / spoznavati se z novimi kraji spoznavajóč -a -e: spoznavajoč svoje napake, je znal odpuščati drugim; spoznavajoč razum ♪

   38.163 38.188 38.213 38.238 38.263 38.288 38.313 38.338 38.363 38.388  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA