Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (37.413-37.437)


  1.      slóvničen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovnico: slovnična pravila / popraviti slovnične in stilistične napake ♦ lingv. slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose; slovnični spol značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej; slovnična analiza stavčna analiza; spol, število, vid in druge slovnične kategorije slóvnično prisl.: ta stavek slovnično ni pravilen ♪
  2.      slovó  -ésa s (ọ̑ ẹ̄) 1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo // nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo 2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence 3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši ● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti ◊ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu ♪
  3.      slóvstvece  in slóvstevce -a [vǝc; tǝv] s (ọ̑) ekspr. manjšalnica od slovstvo: zgodnja dela našega slovstveca ♪
  4.      slóvstven  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovstvo: novejši slovstveni tokovi / slovstveni krožek; slovstvena priloga časopisa / slovstveni kritik; slovstvena zgodovina slóvstveno prisl.: slovstveno delovati; slovstveno razgledani ljudje ♪
  5.      slóvstvenik  -a m (ọ̑) knjiž. književnik, literat: znan slovstvenik in poznavalec jezika; dela slovenskih slovstvenikov ♪
  6.      slóvstvo  -a s (ọ̑) književnost, literatura: priljubljena dela svetovnega slovstva; slovstvo 16. stoletja; zgodovina slovenskega slovstva / potopisno slovstvo / lepo slovstvo leposlovje; strokovno slovstvo strokovna literatura ♦ lit. ljudsko slovstvo celota iz ljudskega ustnega izročila zapisanih del, ki so nastajala zlasti med 16. in 18. stoletjem; rokopisno slovstvo celota z roko pisanih del, nastalih zlasti v srednjem veku ♪
  7.      slóžen  -žna -o prid., slóžnejši (ọ́ ọ̄) katerega člani se ne prepirajo, si ne nasprotujejo: složen kolektiv; složna družina / složni sosedi; če bomo složni, bo naloga hitro opravljena; tudi v težavah so ostali složni / kot poziv bodimo složni // ki poteka brez prepirov, nasprotovanj: složna akcija; složno delo / složno življenje ● star. vsi so (si) složni v tem, da je knjiga izvrstna edini slóžno prisl.: složno delati; složno živeti s sostanovalci ∙ složno odpravljati slabosti skupaj; složno zahtevati kaj soglasno ♪
  8.      slóžnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost složnega: uspeh je odvisen tudi od složnosti vseh zaposlenih / ekspr. v vasi je vladala složnost / družina živi v složnosti ♪
  9.      slučáj  -a m (ȃ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: samo slučaj ga je pripeljal na pravo sled / verjetno je tudi tukaj pomagal slučaj; ekspr. igra slučaja / v povedno-prislovni rabi: to je bil samo slučaj; ni slučaj, da so o tem toliko pisali; ekspr. to je čuden, gol, zanimiv slučaj ∙ ekspr. slučaj je hotel, da sediva skupaj nepričakovano, nehote sediva skupaj; zastar. kakor je bil to slučaj takrat kakor je bilo takrat; zastar. tudi jaz sem doživel podoben slučaj nekaj podobnega; publ. tega v nobenem slučaju ne bomo upoštevali nikakor; publ. bilo je veliko smrtnih slučajev primerov; publ. v tem slučaju ima prednost nasprotni igralec v takih okoliščinah; publ. za vsak slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v slučaju slabega vremena prireditve ne bo če bo slabo vreme; ob slabem vremenu ♪
  10.      slúga  -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪
  11.      slúh  -a m (ȗ) čut za zaznavanje zvočnih dražljajev: sluh mu je hitro pešal; tako visokega zvoka s sluhom ne zaznamo; imeti dober, oster sluh; okvare, poškodbe sluha; sluh, vid in drugi čuti / napenjal je sluh, da bi slišal ušesa ● zastar. razširiti sluh o zaroti govorice; izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu; zastar. biti na sluhu biti znan, sloveti po čem; knjiž. zgodba je napisana s tankim umetniškim sluhom čutom ♪
  12.      sluhovòd  -óda m (ȍ ọ́) cevasti del ušesa med uhljem in bobničem: očistiti sluhovod / zunanji sluhovod ♪
  13.      slúp  -a m (ȗ) navt. enojamborna jadrnica z glavnim jadrom in flokom: slup je odplul iz zaliva ♪
  14.      slušálka  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. priprava za poslušanje, ki se da na ušesa in spreminja električno nihanje v zvoke: natakniti slušalke; radiotelegrafist je snel slušalko z ušesa; poslušati glasbo s slušalkami / (telefonska) slušalka ima mikrofon in slušalko 2. del telefonskega aparata iz priprave za poslušanje in mikrofona: dvignila je slušalko; obesiti, položiti slušalko na vilice; govoriti v slušalko / (telefonska) slušalka ◊ med. (zdravniška) slušalka stetoskop ♪
  15.      slušálo  -a s (á) 1. priprava za poslušanje v obliki lijaka, ki okrepi zvok: zaradi naglušnosti poslušati s slušalom / položiti slušalo na vilice slušalko ♦ med. (zdravniško) slušalo stetoskop 2. zool. organ za sluh, zlasti pri žuželkah: zgradba slušala; slušalo in sestavljeno oko / bobničasto slušalo ♪
  16.      slušátelj  -a m (ȃ) 1. kdor obiskuje predavanja na višji ali visoki šoli: biti slušatelj; slušatelji prvega letnika; slušatelj prava; vpis slušateljev / izredni slušatelj ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni slušatelj 2. kdor posluša, navadno kot udeleženec različnih posvetovanj, seminarjev: po predavanju so slušatelji živahno razpravljali ♪
  17.      slúšen  -šna -o prid. (ū) nanašajoč se na sluh: slušni dražljaj; slušne okvare; slušne zaznave; slušna in govorna prizadetost / slušni živec / slušni tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar sliši / slušna igra radijska igra ♦ anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; med. slušni aparat majhna elektronska naprava, ki naglušnim okrepi zvočne dražljaje; psiht. slušna halucinacija slúšno prisl.: slušno prizadet otrok ♪
  18.      slút  -a m (ȗ) star. 1. slutnja: obšel ga je slut, da bo kmalu umrl 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: imeti slut za lepoto ♪
  19.      slútenjski  -a -o [tǝn] prid. (ū) nanašajoč se na slutnjo: slutenjsko dojemanje; imeti slutenjske sposobnosti / Cankarjev slutenjski svet slútenjsko prisl.: pesnik je slutenjsko, skoraj preroško govoril o prihodnosti svojega naroda; slikar je bistvo portretiranca občutil slutenjsko intuitivno ♪
  20.      slúti  slôvem tudi slújem nedov. (ú ó, ú) zastar. 1. sloveti: njegovo vino je slulo daleč naokrog / slul je kot dober pevec 2. zlasti pri napovedovanju imeti naslednjo vsebino, biti tak: pregovor slove: rana ura, zlata ura; naprej, je slulo povelje ♪
  21.      slutíti  in slútiti -im nedov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili ♪
  22.      slúz  -a m (ȗ) 1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: izločati sluz; izkašljeval je gnoj in sluz; želodčni sluz ♦ med. nožnični sluz // tej podobna tekočina: s sluzom pokrite alge 2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: skuhati otroku rižev sluz ♪
  23.      slúz  -í in -i ž (ȗ) 1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: sluz vlaži stene votlih organov; izkašljati, pljuniti sluz; plast sluzi / želodčna, žrelna sluz ♦ med. vzeti bris sluzi // tej podobna tekočina: odstraniti jegulji sluz s kože 2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: riževa sluz ♪
  24.      slúza  -e ž (ú) redko sluz m: kri in sluza / kamenje je bilo pokrito s sluzo ♪
  25.      slúzavka  -e ž (ú) nav. mn., bot. glive, ki živijo na gnilem listju in štorih in se lahko premikajo, Myxomycetes: plesnivke in sluzavke / glive sluzavke ♪

   37.288 37.313 37.338 37.363 37.388 37.413 37.438 37.463 37.488 37.513  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA