Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (32.351-32.375)


  1.      príčati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem: nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost ♦ jur. krivo pričati 2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa: urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen // star. izpovedovati, izražati: pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo ∙ knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati 3. zastar. govoriti, pripovedovati: o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem dogodku pričajo zgodovinske knjige ♪
  2.      pričêliti  -im in pričelíti -čélim dov. (é; ȋ ẹ́) les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagati ga na določeno dolžino: pričeliti hlode ♪
  3.      pričéniti  -em in pričeníti -čénem dov. (ẹ́ ẹ̑; ȋ ẹ́) nar. počepniti, počeniti: pričenila je k otroku; od strahu se je pričenil ♪
  4.      pričéska  -e ž (ẹ̑) določena ureditev, razporeditev las: delati, urejati si pričesko; spreminjati pričesko; vedno ima lepo pričesko; modna, poletna, stroga pričeska; ustvarjalci pričesk / dnevna, večerna pričeska ♦ friz. fantazijska pričeska oblikovana tako, da nekaj predstavlja ♪
  5.      pričéti  -čnèm dov., pričél; nam. pričét in pričèt (ẹ́ ȅ) začeti: odprl je knjigo in pričel brati; pričelo jo je skrbeti, ker se predolgo niso vrnili / delo se prične zgodaj; tekmovanje se prične v sredo; zima se je že pričela / pričeti košnjo / srečanje so pričeli s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom / brezoseb. pričelo je deževati / elipt. ko se je hrup polegel, je govornik spet pričel začel govoriti / neustalj. predstava prične ob petih se začne pričénši zastar.: predelali so vso literarno zgodovino, pričenši s protestantizmom / pričenši z novim letom se je najemnina zvišala pričét -a -o: pričeto sliko je dokončal šele po več letih ♪
  6.      pričeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. 1. kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: pričevalec resnice; izpovedovalci in pričevalci socializma 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku; priča: tako pripovedujejo pričevalci ♪
  7.      pričeválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki o čem priča: mesto je ohranilo pričevalne spomenike preteklosti / pričevalna in umetniška vrednost knjige ● knjiž. govorjena beseda je najbolj pričevalna prepričljiva ♪
  8.      pričeválnost  -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost pričevalnega: vrednost te knjige je zlasti v njeni pričevalnosti; kulturnozgodovinska pričevalnost spomenikov ♪
  9.      pričevánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od pričevati: oprostili so ga pričevanja // kar kdo pove kot priča na sodišču: izpodbiti pričevanje; neoporečno, nepristransko pričevanje ♦ jur. krivo pričevanje // kar kdo pove kot priča, poznavalec česa: izpovedi in pričevanja sodobnikov; pričevanja o pisateljevem otroštvu 2. kar kaj kaže, osvetljuje: ta knjiga je pomembno pričevanje o življenju naših ljudi; pisana pričevanja o domačem gledališču / za to nimamo zanesljivih pričevanj dokazov ♪
  10.      pričevánjski  -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko pričevalen: značaj njegove knjige je izpoveden in pričevanjski ♪
  11.      pričeváti  -újem nedov. (á ȗ) pričati: pričevati proti komu, za koga / knjiž. krajevno ime pričuje, da je naselbina predslovanska; gospodarska poslopja pričujejo, da je tu blaginja ♦ rel. pričevati za Kristusa z življenjem, ravnanjem potrjevati njegov nauk ♪
  12.      príčo  in pričo predl. (í) star., z rodilnikom vpričo: objela ga je pričo gostov; okradli so jo na ulici pričo mnogih ljudi ♪
  13.      pričŕniti  -im in pričrníti -ím dov., pričŕnil (ŕ; ȋ í) nar. dolenjsko povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga; očrniti: nekdo nas je pričrnil ♪
  14.      pričujóč  tudi pričujòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́) 1. ki je v določenem času na določenem mestu; navzoč: med pričujočimi fanti ni bilo mlinarjevega sina; žal mu je bilo, da ni bil pričujoč // publ., s prislovnim določilom ki je, obstaja kje: ta problem je še vedno pričujoč; povsod pričujoča želja po napredku ∙ publ. ta misel je pričujoča v vsem pisateljevem delu se kaže; ekspr. policija je bila povsod pričujoča je vse nadzirala 2. publ. pravkar omenjen, ta: pričujoči zbor bo razpravljal tudi o tem; pričujoča knjiga, zbirka; avtor pričujočega dela; sam.: pričujoči so ob tem prizoru onemeli; seznanil ga je s pričujočimi ♪
  15.      pričút  -a m (ȗ) knjiž. čutna zaznava brez stvarne podlage: prisluhi, prividi in pričuti ♪
  16.      pričúvati  -am dov. (ū) knjiž., redko prihraniti: pričuvati sladkor, vino; pričuvati kaj za hude čase pričúvan -a -o: pričuvana hrana ♪
  17.      príd  -a m (ȋ ȋ) 1. star. korist: tak človek lahko naredi več kvara kot prida; to ne prinaša nobenega prida / dela samo za svoj prid 2. v prislovni rabi, v zvezi v prid izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: delati v prid skupnosti; govoriti komu v prid; obrniti kaj v svoj prid / to ni v prid njegovemu položaju mu ne koristi; publ. zaposlenost se je povečala v prid kvalificiranim delavcem zaposlenost kvalificiranih delavcev se je povečala // v zvezi s pridom koristno: s pridom izkoriščati, uporabiti / na teh tleh s pridom gojijo buče uspešno ● star. to podnebje mu ni bilo k pridu ni bilo ugodno zanj, mu ni prijalo; star. pri delu sta bila bolj v napotje kot k pridu delo sta bolj ovirala kot pospeševala ♪
  18.      pridájati  -am nedov. (ȃ) redko dodajati: jemati in pridajati / pridajati slovenskim izrazom latinske oznake / gube so mu pridajale poseben izraz dajale ● publ. gibanju so pridajali majhen pomen pripisovali ♪
  19.      prídanič  -a m (í) ekspr. ničvreden, malovreden človek: družiti se s pridaniči; lenuh je in pridanič ♪
  20.      pridátek  -tka m (ȃ) 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: potresti pridatke med plasti krompirja; primesi in pridatki ♦ arheol. grobni pridatek predmet, ki so ga dali pokojniku v grob 2. glagolnik od pridati: dobiti barvne odtenke s pridatkom različnih množin bakrovih spojin ♪
  21.      pridáti  -dám dov., 2. mn. pridáste in pridáte; pridál (á) dodati: pridati na rezance zrezano drobovino / k vsoti boš moral še malo pridati / pridati k imenu naslov dati / da bi popravil neprijeten vtis, je hitro pridal: Seveda ne smemo vzeti tega preveč resno ● pog. ne kaže vsega verjeti, ljudje radi tudi kaj pridajo si izmislijo pridáti se nar. pristajati: polhovko je imel pomaknjeno na stran, kar se mu je pridalo ∙ nar. pridalo bi se, da bi se malo ustavili dobro bi nam delo pridán -a -o: pridana snov ∙ poročilu je pridan zapisnik o zaslišanju priložen ♪
  22.      pridàv  -áva m (ȁ á) 1. zastar. dodatek: pijača brez dražilnega pridava 2. nar. dolenjsko doplačilo, zlasti pri zamenjavi: ni hotel menjati volov z njim, ker bi dobil premalo pridava ● nar. gorenjsko lilo je in za pridav še treskalo za nameček ♪
  23.      pridejáti  -déjem dov., tudi pridém; 2. mn. pridéjete tudi pridéste, 3. mn. tudi pridejó; pridéj in pridèj; pridejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l dodati: pridejati testu jajca / zdaj se tako ne da spremeniti, je pridejal ● star. govori resnico, ničesar ne smeš pridejati si izmisliti prideján -a -o: pridejana snov ♪
  24.      pridélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) pridobiti z gojenjem rastline, rastlin: pridelati krompir in zelenjavo; sadja pridelajo le za domačo porabo; pridelati dovolj žita / vino pridelajo doma // pridobiti z gojenjem česa sploh: pridelali so dosti medu; pridelati dovolj mesa, mleka // z delom pridobiti, prislužiti: jé kruh, ki so ga drugi pridelali / knjiž. s trudom pridelati rudo pridobiti; ekspr. pridelati izgubo narediti ● redko za hišo je pridelal še garažo prizidal; pog., šalj. še otroka bosta pridelala spočela pridélan -a -o: doma pridelano vino ♪
  25.      pridélek  -lka m (ẹ̑) 1. kar se pridobi z gojenjem rastline, rastlin: pospraviti, prodati, shraniti pridelke; žito, sadje in drugi pridelki / gozdni, kmetijski, poljski pridelki // kar se pridobi z gojenjem česa sploh: med in drugi čebelarski pridelki / maslo je domač pridelek izdelek 2. ed. kar se pridela v (enem) letu, v (eni) sezoni: prodati ves pridelek; spravljanje jesenskega pridelka; neurje jim je uničilo pol pridelka / letošnji sadni, vinski pridelek / doseči rekorden pridelek pšenice; slab pridelek krompirja ♦ ekon. hektarski pridelek 3. glagolnik od pridelati: hiter pridelek prvovrstne topolovine / brinovec domačega pridelka ♪

   32.226 32.251 32.276 32.301 32.326 32.351 32.376 32.401 32.426 32.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA