Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (30.588-30.612)


  1.      pozitrón  -a m (ọ̑) fiz. osnovni delec s pozitivnim električnim nabojem: odkritje pozitrona; pozitron in elektron ♪
  2.      pozívati  -am nedov. (í) navadno s prislovnim določilom 1. javno izražati željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozivati k uporu; pozivati ljudstvo na boj; prebivalce pozivajo, naj se udeležijo zborovanja / pozivati k delavnosti, disciplini / članek poziva k strpnosti 2. izražati zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: pozivati na sodišče / pozivati fante k vojakom / mati poziva otroke domov kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga poziva za pričo / pozivati na pomoč klicati pozívati se zastar. sklicevati se: pozivati se na predpise / pozivati se na uglednega znanstvenika ♪
  3.      pozívnica  -e ž (ȋ) knjiž. vabilo: pokazati pri vhodu pozivnico; prinesti s seboj pozivnico / poimenska pozivnica / sodna pozivnica // poziv: že prve dni vojne je dobil pozivnico ◊ ptt obvestilo klicani osebi brez telefona s podatki o naročenem telefonskem pogovoru na pošti ♪
  4.      pozlačeváti  -újem nedov. (á ȗ) prekrivati s tanko plastjo zlata: zlatar pozlačuje verižico; pozlačevati kipe // ekspr. delati kaj po barvi podobno zlatu: sonce je pozlačevalo morsko gladino ♪
  5.      pozlatár  -ja m (á) kdor se ukvarja s pozlatarstvom: rezbar in pozlatar ♪
  6.      pozlatíti  -ím dov., pozlátil (ȋ í) prekriti s tanko plastjo zlata: pozlatiti bronast kipec; pozlatiti uro // ekspr. narediti kaj po barvi podobno zlatu: jesen pozlati gozd, vinograd; sonce je pozlatilo vrhove gor; žita so se že pozlatila ∙ ekspr. s svojim smehom vse pozlati naredi lepo, prijetno pozlačèn -êna -o: pozlačen okvir; strop v dvorani je pozlačen; pozlačena medalja ♪
  7.      pôzlu  in po zlù prisl. (ó; ȕ) ekspr., v zvezi iti pozlu 1. propasti, propadati: odkar ni gospodarja, gre kmetija pozlu; letina bo šla pozlu, če ne bo kmalu dežja; ob požaru so šli vsi spisi pozlu; vse bo šlo pozlu / s širokim pomenskim obsegom: zaradi neupravičenih izostankov je šlo lani pozlu na tisoče delovnih dni je bilo izgubljenih; v vojni gre veliko ljudi pozlu je ubitih, umre 2. biti neuspešen, izjaloviti se: načrti so šli pozlu; naročilo je šlo pozlu; prim. zlo ♪
  8.      poznamenovánje  -a s (ȃ) knjiž. označitev, zaznamovanje: pazil je na dosledno poznamenovanje naglasov v pesmi / staro poznamenovanje ulic in trgov poimenovanje ♪
  9.      poznamenováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) knjiž. označiti, zaznamovati: poznamenovati kraj na zemljevidu / s pretirano natančnostjo je poznamenoval vsako podrobnost ♪
  10.      poznàn  in poznán -ána -o prid. (ȁ á; á) 1. za katerega obstajanje, lastnosti, značilnosti se ve: nikomur poznan človek; dobro poznan / ti problemi so mi poznani jih poznam 2. star. znan: hodil je po poznanih krajih; to mi je poznano; sam.: nobenega poznanega nisem videl; prim. poznati ♪
  11.      poznánstvo  -a s (ȃ) odnos med ljudmi, ki se poznajo: obnoviti staro, skleniti novo poznanstvo; poznanstvo med njima, z njim bi ga lahko obremenjevalo; minilo je leto dni njunega poznanstva / brez poznanstva ga ne bi sprejeli v društvo; to je dobil po poznanstvu / star. priti v poznanstvo s kom skleniti, vzpostaviti poznanstvo ● star. ima veliko poznanstva znancev, prijateljev ♪
  12.      poznáti  -znám nedov. (á ȃ) 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna ● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan ♪
  13.      poznaválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor ve (za) kaj, je seznanjen s čim: poznavalci trdijo, da spada to vino med najboljša vina; dober poznavalec gob / poznavalec predpisov, razmer / ekspr. položaj je presodil s pogledom poznavalca / dober poznavalec ljudi 2. kdor ima s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: je velik poznavalec evropske književosti; poznavalci Prešernove poezije; izvrsten poznavalec matematične vede / poznavalec tujih jezikov kdor zna, obvlada tuje jezike ♪
  14.      poznaválski  -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na poznavalce ali poznavanje: poznavalska merila / ekspr. ocenil ga je s poznavalskimi očmi poznaválsko prisl.: poznavalsko pregledati, proučiti; poznavalsko je pokusil vino ♪
  15.      poznávati  -am nedov. (ȃ) zastar. poznati: nikoli ni poznaval svojega očeta / zelo se poznava njegov vpliv poznavajóč -a -e: knjiž. dobro poznavajoč jezik, ni imel težav z domačini ♪
  16.      pozobáti  -zóbljem tudi pozóbati -am in -zóbljem dov. (á ọ́; ọ̄) zobajoč pojesti: kokoš je hitro pozobala koruzo; seme navadno pozobljejo vrabci / ekspr. mimogrede je pozobal tri grozde pojedel ♪
  17.      pozòr  -ôra m, mest. ed. tudi pozóru (ȍ ó) 1. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z v drža, v kateri se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom: vojaki so se postavili v pozor; stati v pozoru; klasje je stalo kakor v pozoru 2. v medmetni rabi izraža a) opozorilo: pozor, hud pes; pozor, stopnice b) poziv k pripravljenosti: pozor, pripravljeni, zdaj 3. zastar. pozornost: obrniti pozor na kaj; vzbuditi pozor ♪
  18.      pozóren  -rna -o prid., pozórnejši (ọ́ ọ̄) 1. zavestno (miselno) zbran: pozoren poslušalec, učenec; pri vožnji ni bil dovolj pozoren / biti pozoren na datum in kakovost izdelka; ob teh besedah je postal pozoren ∙ ekspr. nič ni ušlo njenim pozornim očem vse je opazila; ekspr. tam so naleteli na pozorna ušesa tam so jih pozorno poslušali // ki poteka, se opravlja z veliko miselno zbranostjo: pozorno branje, poslušanje 2. ki kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: ima pozornega moža; vedno je pozorna do njega pozórno prisl.: pozorno poslušati, spremljati; ko ga je pozorneje pogledal, ga je prepoznal ♪
  19.      pozoréti  -ím dov., pozôrel in pozorèl in pozorél (ẹ́ í) z zorenjem priti do popolne zrelosti: jabolka na kupu še pozorijo // doseči potrebno, ustrezno kakovost: pustiti meso pozoreti; vino mora še pozoreti ♪
  20.      pôzre  in pozrè -éta s (ō ẹ́; ȅ ẹ́) nar. štajersko (mlado) dekle: čedno pozre ♪
  21.      pozunánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od pozunanjiti: pozunanjenje čustev; pozunanjenje in obubožanje gledališča ♪
  22.      pozunánjiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, neosebno: ženske vloge je avtor zelo poudaril in pozunanjil pozunánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v teh letih se je zelo pozunanjil pozunánjen -a -o: pozunanjen človek; pozunanjeni svet ♪
  23.      pozvánjati  -am nedov. (ā) 1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni // večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici 2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami 3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru ● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo pozvanjajóč -a -e: pozvanjajoča drobnica ♪
  24.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  25.      pozvoníti  -ím dov., pozvónil (ȋ í) 1. krajši čas zvoniti: stekel je po stopnicah in pozvonil; ko je bil v zvoniku, je še malo pozvonil / dvakrat pozvoniti; na dolgo pozvoniti 2. z zvonjenjem sporočiti, naznaniti: pozvonil je pomočnici; pozvoniti k zajtrku; če boš kaj želel, pa pozvoni; brezoseb. pozvonilo je za konec odmora 3. dati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: pozvonil je telefon ♪

   30.463 30.488 30.513 30.538 30.563 30.588 30.613 30.638 30.663 30.688  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA